Daj, oglasi se kaj!

V pionirskih časih, času pionirčkov, nam je vzgojno oktroirani vodja polagal na srčeca, da naj se skozi dneve prebijamo, kot da bo sto let mir, a naj bomo hkrati pripravljeni, kot da bo jutri, no, takrat je bila na jedilniku vojna. Hladna, ognjena, ideološka, kdo bi vedel, otroci nismo.

Nekako sem se skozi svoje dneve, tedne, mesece, leta in daljše časovne enote spoznal še z rekli, da je mama samo ena, da resnica vznikne iz sprevida, ta je iz časa študija filozofije, pa da je treba uživati dan, s slednjo maksimo je podalpskim mladeničem uspelo prodreti celo na Evrovizijo, jasno je postalo, da je bolje nekaj postoriti pozno kot nikoli ... Slej ko prej človeku kane tudi, da zadevščine začneš ceniti šele, ko so ti iz teh ali celo onih razlogov odtegnjene.

Ure življenja se vlečejo, leta šprintajo mimo nas, leto ima samo malo več kot 50 tednov, koncev tedna, nekatere namenimo poležavanju, druge izletom, pri slednjih moramo odšteti vremensko kilave, nekatere si je pa treba za prijatelje vzet. Ali vsaj znance.

Daj, oglasi se kaj, oglasi se kdaj, trosimo obljube in neresne namene z bolj ali manj simpatičnimi poznanci. Teh je, na srečo ali žalost, več kot vikendov, v katerih bi lahko skupaj zafurali nekaj uric. Nekatera srečanja se vseeno zgodijo, druga živijo od ene do druge, tretje obljube, če ne še dlje.

Samo da zadeva ne gre predaleč, onkraj. Samo da ne srečaš človeka, s katerim se v hipu ujameš, z njim beseduješ, kot da sta že 43 vikendpopoldnevov preživela ob pivu ali treh. In ki te povabi v goste. In mu obljubiš, da prideš. Če ne prej, kmalu. Potem pa neprostovoljno odide onstran. In spoznaš, da drži rek, da je bolje pozno kot nikoli – prepozno pa zagotovo ne.

In življenje vam lahko nastavi težko rešljivo past – od vsakogar se vedno in povsod prijazno poslovi. Ker nikdar ne veš ...