Stop kapitalu!

V bližini mojega doma, ob poti, po kateri sprehajamo našega lagotka, je nekdo posekal zaraslo parcelo, okoli nje napeljal oranžen trak in zapičil napis: Novogradnja. Vila. Kmalu. Zraven je bil računalniški prikaz rezidence s 40 modernimi stanovanji.

Parcela leži na lepem delu mesta, v zelenju, razgled na Rožnik, v bližini travniki in pot spominov, mimo vijuga potok. Desetletja je bila to zaraščena parcela, polna smeti in raznoraznih odpadnih delov, neprehodna goščava, v katero nismo zahajali niti ljudje niti živali, ker kaj pa veš, kaj vse se skriva notri. Zato sem se projekta razveselila. Proučevala sem sliko nizkega stanovanjskega bloka z udobnimi terasami, negovanimi vrtovi, urejenimi parki in potkami, v sredini je računalnik dodal še veselega sprehajalca psa, v katerem sem se takoj prepoznala. Ni kaj, lepa arhitektura, in nekega dne bo lepo hoditi tukaj, sem pomislila. Toda vsi ne menijo tako. Še isto noč so sliko prešpricali z barvo, nekdo je napisal: Kapitalisti ven! Stop kapitalu! In še kup besed, ki jih tukaj raje ne bi ponavljala.

Saj bi zapisala, da gre za prestižno lokacijo, a si ne upam. Odkar je znani poslovnež sredi Ljubljane postavil sosesko in rekel, da je za elito, je s svojo izjavo povzročil velikansko vznemirjenje, ki še traja. Elitne gradnje na elitnih lokacijah in njihovi elitni investitorji so nacionalni sovražnik številka ena, sovražnik številka dve pa tisti, ki se vselijo vanje. Vsi so enaki, vsi po vrsti same barabe, se strinja ljudska porota. Potem ko so prerešetali seznam inkriminiranih stanovalcev ter med direktorji in poslovneži »sumljivega slovesa« odkrili športnika in pevca, ki polni dvorane po Balkanu, se je stvar za silo umirila.

Morda je tudi zato tokratni investitor umaknil sliko in visokozveneče napovedi o kakovostnem bivanju, na ograji je ostal samo še napis gradbenega podjetja. Protikapitalistične dejavnosti so za zdaj končane. Lahko pa gre samo za star slovenski šport – fovšijo, ki se je že preselila pred kako novo gradbeno jamo.