V službo pri šestdesetih

Ne morem si kaj, ampak tale Italijan, Roberto Brazzale ga kličejo, o katerem berem, da v družinskem podjetju zaposluje starejše od šestdeset let, mi je na moč všeč. Ob njegovih opisih 60-letnikov in 60-letnic na poslu, ki jih vidi kot izkušene, motivirane, zavzete in še vedno polne energije, mi je naravnost toplo pri srcu. Ob njegovih superlativih o 60-letnih ženskah kar rastem. Le čemu bi pretiraval, ko pravi, da je z zaposlovanjem 60-letnikov naletel na zlato jamo?! Roberto jih tudi sam šteje prijetnih šestdeset. Kdo, če ne on, bi torej lahko bolje vedel, kako je pri tej, rekli bomo, kilometrini?! Glede katere, roko na srce, sva si celo precej blizu … Novinarje, ki ga sprašujejo, kako da se je odločil zaposliti starejše, vselej popravi, da so to ljudje, ki so še vedno mladi po srcu. In ko zatrjuje, da oni to cenijo, mu še kako rada verjamem.

Pri Robertu se je vse začelo z dolgoletnim prijateljem in sošolcem, ki je zaradi krize izgubil službo. Zaposlil ga je, s čimer je prevzel tudi določeno tveganje. A sošolec se je še kako obnesel. Kmalu je nastal poseben oddelek zaposlenih nad 60 let. Podjetniška tradicija Brazzalejevih, ki izhajajo iz Vicenze, sicer sega sedem generacij nazaj. Sedem rodov se že ukvarja s proizvodnjo sira in masla. Roberto si vsak delovnik popestri s kavico. Odkar zaposluje svoje »vrstnike«, jo pijejo skupaj. O njih pravi, da so dinamični, nikoli utrujeni, da vselej dajo vse od sebe. Pri tem bom gladko prezrla, kdaj sicer moški radi rečejo, da da ženska vse od sebe. Kajti Robertovi zaposleni mu z »dativseodsebe« izražajo globoko hvaležnost, da jim je v nesreči priskočil na pomoč. On pa se ob njih počuti, kot da je v francoskem filmu.

Oni dan sem srečala znanko. Dobrih 60 jih šteje in že lep čas je v bolniški. »Ker pri teh letih imam že pravico biti,« je dodala.

Vidiš, Roberto, tako pa je v – našem filmu …