Sprehod po drugi strani

Ameriška poletja so precej vroča. Alexandria v bližini prestolnice Washingtona leži na isti zemljepisni širini kot Atene ali Palermo in na jutranji sprehod je treba zgodaj. Meščani se šele prebujajo.

V svežem jutru lahko rdeči kardinali, modre šojke in druge ptice nemoteno prepevajo v drevesnih krošnjah, veverice pred hišami izkopavajo oreščke. Nikjer še ni slišati kosilnic in razpihovalnikov listja na bencin, dnevne more večine ameriških predmestij.

Sprehajalci in tekači so že zunaj, prav tako psi in njihovi lastniki. Soseda ostarelega corgija, ki ne more več hoditi, nosi na sprehod, drugim z mlajšimi in polnimi energije že teče pot po čelu. Malo olajšanja prinašajo vetrovi ob reki Potomac in psi se zaženejo v vodo ter prestrašijo race in čapljo, ki si je na rečnem okljuku, poraslem s starodavnimi rastlinami in zavarovanem z naplavljenimi kosi lesa, uredila dom. Ko se mimo pripelje ladja s turisti, se vse med vreščanjem dvignejo v nebo.

V Alexandrii, po kateri se je rad sprehajal že prvi predsednik George Washington, je veliko turistov. V starem delu z ozkimi lesenimi hišami zvečer vodiči v oblačilih iz obdobja ameriške revolucionarne vojne zberejo svoje skupine, v spomin na škotskega lastnika večine zemlje Johna Alexandra, po katerem je leta 1749 mesto dobilo ime, po Kraljevi, Princesini in drugih ulicah včasih zadonijo dude.

Meščani pred hiške z majhnimi, a cvetočimi vrtovi postavijo klopi, za pse posodo s pasjimi priboljški. Na prvotne prebivalce se spomnijo le s staro floro in favno ob veliki reki.

Vsa ameriška mesta niso idilična, celo ne predeli vseh. Na drugi strani Potomaca je okrožje Forest Heights z več kriminala kot v 97 odstotkih drugih ameriških mest in sprehajalci imajo tam dvajset odstotkov verjetnosti, da postanejo njegova žrtev. Ameriški ptički brez gnezda, pogosto temnopolti ali južnoameriški iz razbitih družin, pripadnost iščejo v tolpah. Tudi oni bi si od malega zaslužili ameriške sanje.