Split

Vedno znova, ko v Dugopolju zapustim avtocesto in se kmalu zatem skozi kamnit masiv, ki trdno objema Klis, spustim proti morju, čutim, da sem prišel domov. Dom mojega otroštva in najstniških let je sicer Slovenj Gradec, drugi dom je postala Ljubljana, toda od prvega obiska mesta pod Marjanom mi je bilo kot srednješolcu jasno, da se je vnela ljubezen, ki ne more ugasniti.

Takrat in še dolgo potem so turisti metropolo Dalmacije imeli zgolj za nujno agonijo čakanja na poti do otokov. Na Split so gledali kot na pregreto betonsko gmoto, pred vkrcanjem na trajekt so morda na hitro skočili do rive in še v nedrje Dioklecijanove palače, potem pa jo v pločevinasti gneči podurhali na Brač, Hvar, Korčulo, Vis.

Z razpadom Jugoslavije je mesto, ki ga čuva Sveti Duje, postalo ekonomski in socialni problem, leglo kriminala, drog in povojnih travm ter večni upornik proti Zagrebu in centralizaciji Hrvaške. Karkoli ga je že pretresalo, so se Splitčani vselej tolažili v brezpogojni predanosti svetemu klubu Hajduk in nedotakljivi čistosti belih dresov, ki jih že 110 let nosijo večinoma nogometni junaki, občasno pa tragične figure svojevrstnih športnih zgodb.

Iz neizmerne ljubezni do kluba s Poljuda ter oslovsko trmastega kljubovanja sili in mraku je bil ustvarjen mit, težko doumljiv sleherniku. To razlaga Splitsko stanje uma od TBF, če niste povsem dojeli sporočila Dina Dvornika v pesmi Ništa kontra Splita.

Pred kakšnim desetletjem ali malce več se je moj pristan turistično razcvetel, zato so poletja v njem še bolj vroča, množice obiskovalcev mnoge spravljajo v obup. Sam naravnost uživam v tem, saj vem, da bom že za vogalom zlahka našel mir in hladno bevando v prijetni senci, bližnjico do zelenega Marjana ali Firul ter košček obale, kjer bi lahko zmotil zgolj mlada zaljubljenca, ki negujeta svež spomin na prvo vrelo splitsko noč.