Spet ta zabavna gripa

V Sloveniji je po oceni Nijz trenutno več kot 12.000 aktivnih primerov okužb z virusom covid 19, vendar se zaradi tega nihče več ne vznemirja. Razen tistih, ki obležijo, seveda. Navadili smo se na življenje z virusom in v skladu s mislijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra, je iz njega nastalo tudi kaj pozitivnega. (Pa ne le na testu.) V tem duhu je tudi novica, da je bilo za letošnjo naj knjigo na pravkar končanem slovenskem knjižnem sejmu razglašeno delo Življenje v sivi coni. Njen avtor, 31-letni specializant infektologije David Zupančič, je uspel napisati topel, ganljiv in na trenutke humoren oris življenja za bolnišničnimi zidovi v času najhujše krize.

Le nekaj dni pred razglasitvijo sva se osebno srečala za intervju za Nedelo. Prijeten pogovor, simpatičen sogovornik, v spominu pa mi je ostala njegova misel: bili so trenutki, ko bi od frustracije najraje kričal. Vedel je, da bi nekatere paciente lahko rešili, če bi ti pravočasno poskrbeli za svojo zaščito. Ker niso, niti vsa prizadevanja medicinskega osebja niso bila dovolj.

Pred desetimi dnevi je tudi mene prijelo, da bi kričala. Od jeze. Znanec, naj bom prizanesljiva in ga imenujem le brezbrižnež ali morda butec, je v našo družino zanesel covid. Je pač eden tistih brihtnežev, za katere je »covid samo gripa, hehe«, zato je kljub bolni ženi veselo posmrkaval in pokašljeval naokrog. Pa tudi če bi bila samo gripa! Le kdo si želi ležati doma, goltati tablete in preštevati posmrkane robce?!

Padali smo po starosti, začenši z najstarešim. Ko je izvedel, da grem po njegovi poti, zadovoljstva niti ni skrival. »Vsaka stvar je za nekaj dobra,« je rekel in svoj karantenski teritorij iz spalnice razširil v dnevno sobo. Poleg tega je bolezen znosnejša v času svetovnega nogometnega prvenstva. Pridružil se nama je še tretji član, dva pa sta domov prihajala šele ob večerih in se takoj poskrila v svoja brloga. Danes se mi izteka karantena. Kakšno olajšanje. Le odgovora na to, za kaj je bila »ta stvar dobra«, še nimam.