Slovenci in Zanzibar

Pred tedni slišim znanca: Mi gremo na Zanzibar. Mi? Družina. Zakaj pa? Toplo in lepo je tam, pa še država ne komplicira. Kaj pa meja? Rekli bomo, da peljemo sina na študijsko izmenjavo.

V življenju še nisem slišala, da bi šel kdo samo na Zanzibar. Ljudje na bele plaže in v turkizno morje hodijo na Mavricij, Florido, Maldive, Sejšele. Na Zanzibarju ponavadi pristanejo po popotniškem klatenju po Tanzaniji. Divje masajske vasice, safari, nacionalni parki ... na koncu tridnevno uživanje na otoku. Zdaj pa so tam tako rekoč trume Slovencev. Poleg tistih seveda, ki so na Kanarskih otokih, Dubaju in še kje. Prijatelj zdravnik blizu covid telefona mi to potrdi. V množini, pravi. Leta so nam Čuki prepevali Ko v Zanzibarju že sonce zahaja, pri nas je še noč, zdaj pač hodimo tja.

A slovenski napad na Zanzibar ima svoj razlog. Že pred meseci je namreč predsednik John Magufuli Tanzanijo, pod katero spada tudi otočje, razglasil za covid free deželo. Najprej se je iz virusa ponorčeval, ko pa se je svet zaprl in so države uvedle policijsko uro, je sporočil, da so virus pregnali z molitvijo. Na skrivaj se je lotil še testiranja in ugotovil, da so na virus pozitivni papaja, prepelica in koza. Potem je v boju proti epidemiji naročil posebno zeliščno infuzijo, imenovano madagaskar covid, in postal njen glavni ­promotor.

Država je tako za turiste odprta, negativnega potrdila ne potrebuješ, ob prihodu ni obvezne karantene in dovoljeno je prosto gibanje po otoku. Lepo je biti brez maske, se oglašajo turisti od tam. Kakšni so podatki o okuženih, ni znano, ker jih menda država ne posreduje, so pa na Danskem poročali o dveh turistih, ki sta z Zanzibarja pripotovala s posebnim spominkom: južnoafriško različico virusa.

Kdo vi vedel, kaj je na Zanzibarju sploh res. Razen morja in sonca. Pa še o slednjem smo prepevali povsem narobe. Zanzibar je pred nami le dve uri.