Sladke male grožnje

Pred časom mi je kolega novinar, ki pokriva zahtevne teme in pogosto razkriva kriminalce, zaupal, da mu velikokrat grozijo. Zanimalo me je, kako to prenaša, pa mi je povedal, da se ne boji tistih, ki grozijo, temveč tistih, ki so tiho. To ima seveda smisel, kdor naklepa, tega ne bo obešal na veliki zvon, temveč bo potuhnjen, da si zagotovi čim večje možnosti za uspeh. Grožnje so največkrat drugače zapakirano priznanje nemoči in nesposobnosti. Kljub temu na dolgi rok utrujajo in obremenjujejo, še posebej če vpletajo osebe, ki nimajo neposredno opraviti s konfliktom, ali otroke.

Družbena klima je že vrsto let naklonjena grožnjam, v njej se odlično počutijo, rastejo in se razmnožujejo. Saj vem, da je vsem jasno, zakaj politiki podžigajo spore in spodbujajo sovraštvo, kaj s tem pridobijo in tako naprej, a se bojim, da se vendarle ne zavedamo, da že lep čas plujemo v nevarnih vodah. Spomnimo se napada na Niko Kovač, ki lepo prikazuje, kako nevarno in neodgovorno je prostaško politikarjenje.

Prvi rezultati tiskovke štirih starejših moških, ki so se sprenevedali okoli združevanja muzejev in napadu na osamosvojitev, so že tukaj, saj je ministrica za kulturo prejela na dom grozilno pismo. Ne vem, ali so to sprejeli kot obliž, ker je z njimi tako elegantno opravila, videti je že tako. Človeška družba je pač takšna, da bedakov, ki brezglavo sledijo, nikoli ne primanjkuje, v njihovi naravi pa je, da se gibljejo po ustaljenih poteh, le v pravo smer jih je treba spodbuditi, proti kapitolu, proti nasprotnikom, proti lastni volji. Jih zbrati kot živino, dati na avtobus in jih naučiti prižigati svečke. In ko se enkrat ena vrata odprejo, jih težko zapremo.

Pomanjkanje groženj in fizičnega nasilja se očitno lahko odraža na različne načine, pri nekaterih kot sreča in mir, pri drugih kot atipična pljučnica.