Takrat je bilo včeraj

Včeraj sem na knjižnem sejmu srečal Mateja Kranjca, ki je med pogovorom omenil, da bo njegov bend Sužnji sendvičev v kratkem praznoval 20 let obstoja. Začudil sem se, ker sem jih dojemal kot mlad bend. Povrhu pa še vedno okrevam od lanske 25. obletnice mature, ko sem se s številnimi sošolci videl prvič po četrt stoletja, bili smo v svoji najboljši izvedbi, a kljub temu vidno načeti. Nekomu se je čas nabral pod kožo na trebuhu, drugemu odpihnil lase, tretjemu prsi spremenil v roleto.

Danes imamo na kulturni strani pogovor s fanti iz skupine Sausages, ki letos praznuje 30 let obstoja. Kako je mogoče, da je minilo toliko časa, odkar se je Goran polil z mlekom? Takrat smo šele začeli študij, plačevali s tolarji. Kadar smo vstali ali sedli v fotelj, se nam ni bilo treba oglasiti z globokim izdihom. Takrat se je naša celotna preteklost merila v nekaj letih srednje šole. Predvsem pa, takrat je bilo včeraj!

Danes je seveda vse drugače, vsaka druga stvar iz preteklosti, o kateri se pogovarjam ob pijači, se lahko meri v desetletjih. Tobogan staranja je očitno iz uvodnega položnega dela prešel v osrednjo strmino, ko je odločeno že vse, vprašanje je le, ali ti bo uspelo priti do konca, kolikokrat si boš podrgnil komolce, ali boš dosegel hvalevredno starost in nerodno pristal v tistem kratkem bazenu na dnu.

Ugledna starost prinaša svoja pravila, priznam, da ima tudi veliko prednosti. Nič ni narobe, če ti uide v hlače, tvoj sluh je lahko selektiven. Če česa ne želiš početi, imaš na voljo vse izgovore tega sveta, od svojcev pa slišiš samo enega, da nimajo časa. Po drugi strani pa moj dedek ni nikoli iskal izgovorov, bil je trmast in vztrajen in je imel vedno prav, tudi če se je motil. Takšen bi rad bil tudi jaz. Do takrat pa bom poskušal uživati v vožnji, se čim manj ozirati nazaj in se naučiti ločevati solze od pršeče vode, ki vleče kopalke med ritnici. Ne nazadnje je tudi danes včeraj.