Sindrom najstarejše hčere

Družbena omrežja je pred tedni obnorela družinska terapevtka, ki je v kratkem videu predstavila osem znakov tako imenovanega sindroma najstarejše hčere. Sem najstarejša hči v družini in v trenutku sem se identificirala z izrečenim. Pravzaprav sem začela verjeti, da vrstni red našega rojstva oblikuje to, kdo smo.

Sindrom se namreč nanaša na pritisk in odgovornost, ki ju čuti najstarejša hči v družini, zagnanost, tudi zaskrbljenost, boj z občutki krivde in pritiski, da mora prevzeti vodilno vlogo, zamera do bratov in sester ter tudi staršev (ki njenih zaslug ne priznavajo), pogosto tudi perfekcionizem. Izraz torej opisuje čustveno breme, ki ga najstarejše hčere v mnogih družinah običajno nosijo od mladosti. Skrbijo za mlajše brate in sestre, pomagajo pri domačih opravilih in celo skrbijo za bolne družinske člane. Pa saj vsi vemo, da so starši do najstarejšega otroka običajno strogi in zahtevni, najmlajši lahko počne, kar hoče, klasični srednji otrok pa je pogosto spregledan, pozabljen (kar učinkovito in ­glasno poudarja).

Sindrom najstarejše hčere ni znanstveno potrjen. Eno od vplivnejših teorij, da na našo osebnost vpliva, kateri otrok po vrsti smo, je razvil avstrijski psihiater Alfred Adler v začetku 20. stoletja, in sicer, da bodo prvorojenci verjetneje imeli močen občutek odgovornosti, srednje rojeni željo po pozornosti, zadnje rojeni otroci pa občutek avanture in upora. Številne novejše študije so pokazale, da najstarejše hčere odrastejo hitreje kot drugi otroci, a to naj bi bil rezultat različnih dejavnikov, od pričakovanj staršev do družinske dinamike in še česa.

V resnici je bilo vse jasno, dokler se na družbenih omrežjih niso oglasile najmlajše hčere. Prepričane so, da se jim godi krivica in da imajo tudi one tisti sindrom, ki bi sicer moral pripadati samo njihovim starejšim sestram.