Šarkelj in rožmarin

Stara mati je zadovoljno pogledala jajce, ki se je po pomoti razbilo: »Aha. Danes bomo imeli šarkelj.« Prijateljstvo z življenjem ne pomeni, da gre vedno po tvoje. Življenje je nestalno in polno razbitih jajc. In kar velja za jajce, še toliko bolj velja za bolečino in trpljenje in izgubo. Nekatere stvari so preveč pomembne, da bi jih tratili. /…/ Življenje ničesar ne trati. Roka življenja pobere sleherno molekulo in ji nadene drugo obliko ... Kako nenavadna je misel, da je tudi hudo trpljenje začasno. Nekaj v nas ga hoče vklesati v granit, kakor da bi samo to počastilo njegov grozljivi pomen. Toda tudi trpljenje je blagoslovljeno z začasnostjo; počasi, kapljo za kapljo, se lahko izrabi, dokler ga ne morejo najti niti najbolj predani iskalci.

Sestavek iz knjige Blagoslovi starega očeta v New Yorku rojene avtorice Naomi Rachel prikliče spomin. S ščepcem nostalgije.

Šarkelj, preprosto in priljubljeno pecivo

Moja nona nas je večkrat rada presenetila s šarkljem, marmornatim, kot mu je rekla – in zame pravilno imenovani, marmorni, pravzaprav sploh ne obstaja. Njegovo rahlost, okus in vonj še danes močno občutim. Miže spet vidim nono v halji z drobnimi rožicami in kockastem predpasniku, medtem ko meša pravcati vrtinec ljubezni in nam trem vnukinjam dovoli, da poližemo skledo, v kateri je skuhala Mannerjevo čokolado, ki jo je občasno prinašal dedek iz Celovca …

V njenem pločevinastem okroglem modelu imamo zdaj na balkonu posajen rožmarin, o katerem nam je prav tako večkrat dejala, da je dober za spomin. Dišeč in uporaben za jedi namreč vsebuje snovi, ki ščitijo možgane pred demenco in ženejo depresijo stran.

Privoščimo si šarkelj. Med prsti pomanimo rožmarin in ga vsake toliko poduhajmo. Še danes.