Tapioka v Budimpešti

Pomlad spodbudi željo po potovanjih, hrepenenje po neznanih krajih in tistih, v katere se radi vračamo. Dobro organizirani so počitnice rezervirali že lani, za druge je januar skrajni rok, tretji se prepuščajo navdihu.

Morda je prav navdih tisto, kar iščemo na potovanjih v nove dežele. Želja začutiti drugačne svetove in ljudi, ki morda živijo kanček drugače od nas. Lepo se je potopiti v neznan svet in prijetno se ga je spominjati v dneh, ko je doma spet vse po starem.

Turisti s(m)o nemalokrat naivne duše. Poleg predvidljivih znamenitosti iščemo tudi nekaj unikatnega, presenetljivega, nepozabnega, pa naj bodo to slastni tapasi v Barceloni ali slikovita taverna s čudovito keramiko v Lizboni.

Upamo, da bomo okusili nekaj insajderskega, česar ni na menijih turističnih agencij. Po spletu iščemo namige domačinov o »skritih« biserih, za katere vedo le najbolj poučeni. In nasedemo. No, morda ne vsi, jaz pa že kdaj, priznam. Madridska gostilna, v kateri strežejo predvsem jedi s šampinjoni, naj bi bila med domačini dobro čuvana skrivnost. Bolj kot skromen interier, ki so ga skušali dvigniti na višjo raven z amaterskimi risbami gob, so me presenetili gostje. Pojma nisem imela, da večina lokalcev po novem govori le kitajsko.

Nedavno sem se po dolgih letih vrnila v Budimpešto. Spet me je očarala z veličastnimi palačami, ki skušajo kljubovati času, širokimi avenijami in svetovljanskim pridihom mesta, ki se zaveda svoje zgodovine, a vanjo vpleta tudi najsodobnejšo arhitekturo. Prvi večer smo pristali v dokaj domačni gostilni, kjer se je vse sukalo okoli golaža, paprikaša, palinke.

Naslednji večer pa smo se znašli v slepi ulici. Nobene gostilne z lokalno hrano, pravzaprav nobene gostilne sploh. Utrujeni, sestradani in naveličani smo se oprijeli rešilne bilke: tajska restavracija. Večer pa namesto s torto doboš zaključili s pudingom iz tapioke.