Trpljenje kot posel

Prikupen Japonec je pol leta živel s prejšnjo skupino Slovencev, ki so ga naučili nekaj naših izrazov. Razkazal mi je apartma, pojasnil, kako deluje stranišče, in me uvedel v druge logistične rešitve bivanja v stavbi z večno zamašenimi odtoki in muhasto električno napeljavo.

Po dolgem potovanju sem končno odložil nahrbtnik in začel na mizo zlagati preostalo hrano, ki sem si jo pripravil za pot. Satoši me je napeto opazoval, nato se mi je na široko nasmejal in živahno rekel: »Greš mi na možgani.«

Zmedeno sem ga pogledal, pa je stekel v sobo, nekaj pobrskal in se vrnil: »Greš mi na jetra.« Prepoznal je konzervo paštete, ki je ležala pred mano. Očitno se je pripravil na možnost, da jo bom imel. Gledal jo je z očmi zaljubljenca, nisem mogel drugače, kot da sem mu jo podaril.

Takoj jo je odprl in jo z užitkom pojedel. Pravo veselje ga je bilo opazovati, čeprav sodijo jetra med moje najljubše jedi in jih praviloma ne maram deliti. Nenazadnje gre za imenitno jed, ki premore karizmo vampov, saj veste, ko si ponosen, da si premagal predsodke in gnusno teksturo, zdaj pa zasluženo uživaš.

Ne preseneča, da ob pretresljivem Prometejevem mitu od nekdaj sočustvujem z orlom, ki mu je kljuval jetra. Predstavljal sem si, kakšen šok je moral biti za nesrečno ujedo, ki je računala na vsakodneven obrok, potem pa na vsem lepem ni bilo večerje.

Verjetno je ni nihče opozoril, sicer bi si dala na stran prigrizek ali pa bi kosilo potegnila v popoldanske ure. Prometejeva osvoboditev je nedvomno pretresla ekosistem Kavkaza. Orli so se iz nuje spet začeli spravljati nad miši, zajce in druge ptice.

V dolino se je naselila nesreča in pregnala dolgoletni mir, saj se je zrušila ekonomija trpljenja. Kakorkoli obrnemo, je trpljenje ljudi vedno tudi dober posel. Kar ni nič bolj čudno kot trditev, da bomo kupili strelivo za mir.