Rešimo gosaka!

Nihče ne ve, kdaj je priletel in od kod. Eni so rekli, da je gosak, drugi so verjeli, da je labod, vsem pa se je priljubila snežno bela ptica, ki si je za bivanje izbrala plažo v enem od hrvaških kampov. In to plažo, rezervirano za kosmatince.

Bil je april in plaža je v glavnem samevala – enako kot ptica, za katero je prevladalo večinsko mnenje, da je gosak. Če hodi kot gosak, se oglaša kot gosak in se sploh nosi kot gosak, so rekli, je gosak. In stavili, da bo odletel, brž ko bodo na plažo navalili obiskovalci s psi. Saj da ni drugega kot »navaden ptič«, ki se je očitno oddaljil od jate in sklenil za kak teden ostati na obali Jadranskega morja. Tačas so drugi nadaljevali pot, tedni pa so se raztegnili v mesece.

Prišel je junij, z njim horde kopalcev, a gosak je vztrajal na svojem koščku plaže. Sončil se je ob stopnicah v vodo in se nezaupljivo umikal ljudem, pred psi pa v paniki skakal v valove. Ko je nevarnost minila, se je po kamnitih stopnicah vrnil na ploščad, si do onemoglosti čistil slano perje, prhutal s krili in včasih predirljivo zakričal. Ni mi uspelo ugotoviti, ali kliče »svoje« ali se jezi nad »našimi« …

Julija še ni nič kazalo, da bi ga »kampiranje« minilo. Imel je all inclusive morski postanek: ljudje so mu začeli prinašati svežo vodo, solato, na koščke narezano lubenico ...

Avgusta si je izboril prostor na verandi prazne mobilne hišice. V hladu in na suhem se mu ni bilo treba umikati pred nikomer. 

Nakar: september. Vrste kopalcev so se zredčile. Te dni gosak ljudem nič več ne beži s poti. Mislim, da pogreša družbo. Družbo svoje, ne »naše« vrste. Najbrž mu brez človekove pomoči ne bo uspelo. Ko so davno tega Galci ponoči napadli Rim, so gosi zagnale alarm in tako pomagale ubraniti mesto; zdaj lahko človek pomaga gosjemu rodu in nesrečnemu hrvaškemu gosaku najde nevesto. Kampa še niso zaprli. Še je čas. Samo da pernatega ženina prej ne dohiti sveti Martin …