Bilo je (kot) nekoč

Vsaka družina slej ko prej razpade. Pa ne mislim na večnostni odhod enega udov, niti najpogostejše variante, ko ata pa mama porušita mostove zaradi nepremostljivih razlik. Nak, do neusodnega, pa vendar razpada pride, ko ptički začno zapuščati gnezdo. Ko najstnica poskrbi, da se vmeša pridruženi član, ki, simbolno kajpak, očetu ukrade hčer.

In ko na počitnice ne gremo več v četvero, no, če si želimo približek miru, je treba sinu zrihtati vrstniško družbo, a ta četverica ni tista iz zlatih časov. Tudi za skupen izlet se je nemogoče ujeti.

No, obetal se je lep dan in oče sem ugotovil, da se čudeži še dogajajo. Soglasje vseh štirih za navkrebrno hojo. Kot nekoč, ko otrokoma ni preostalo drugega, kot da sodelujeta pri zadovoljevanju starševskih nagibov.

Kot nekoč, pa vendar drugače. Jutranje odpravljanje brez prepirov, hoja v breg malone brez zbadanja med naraščajnikoma, nobenega ni bolelo koleno, nobeden se ni vsako minuto vprašal, kaj mu je tega treba in zakaj ne leži doma s telefonom v roki in tako skrbi za svoje zdravje, nobeden ni vsakega dolhodečega vprašal, koliko je še do čaja in štrukljev. Čudovit dan se mi je zdel malone kičast in mislim, da so se mati z menoj strinjali.

Dnevi, ki so se nekoč zdeli floskulasti, naphani s slabovoljnostjo zaradi obveze, so zdaj vredni, no, ne ravno bitkojnovskega zakladja, kratkega zapisa pa morda le.

In ata sem se nekaj naučil. Nekoč sem ves čas bentil, ker se je otročad vsaki dve minuti iz tega ali onega razloga ustavljala, si malo odpočila, kanec prigriznila (salame in mojih živčkov). Ja, bilo je psihološko bojevito. Pa spolzi par let in zdaj sta najstnika z materjo brez besed, kaj šele očitajočih pogledov, na vsakem tretjem okljuku počakala, da sem prisopihal za njima. Po resnici, za njimi.