Reševanje črne ptice

Čemela je na hišnem pragu in ni se premikala. Mož je rekel, da je slabo, in, priznam, najprej sem mu rekla, da bi bilo dobro, če bi jo s kamnom po glavi, da ne bi več trpela. Vedela sem, da ne bo dobro, če jo grem pogledat. Dokler ne vidiš, se lahko delaš, da ne obstaja, da to ni tvoja stvar. Toda jasno mi je bilo, da je nekje v bližini naš ogromni črni maček, potomec orjaškega rakuna in najverjetnejši krivec, da je revica sploh pristala pred vhodnimi vrati.

Majhna črna kosovka s poškodovano perutjo je bila videti, kot se je izrazil naš triletnik, postrani. Na srečo smo pred kratkim zamenjali avto, inteligentno kupili takega, ki ne gre v garažo, zato se ta lahko prelevi v ptičje zavetišče. Nastavimo ji vodo in drobtine in tečemo v trgovino po semena.



Pri naši »sreči« se drama dogaja v petek popoldne, ko tudi veterinarja ne dobiš več zlahka k telefonu. Jasno mi je, da kosovke najbrž niso njihove redne stranke, in kar malo sram me je klicati, kam s ptičem, zato prepustim to možu. Veterinar ga napoti v zavetišče za divje živali na Muti. Zasvetijo se mi oči: je reševanje ptice utemeljen vzrok za prehajanje med občinami?

Gospoda na Koroško kličem jaz. »Ne, gospa, kosi ne jedo semen. Dajte ji rozine, ovseno kašo in ji v kljun potisnite kos surovega mesa,« mi razloži s pojočim naglasom. Panika. Tečemo v trgovino po piščanca. Kaše ni, kupimo ovsene kosmiče in rozine. Gospod iz zavetišča mi pove, da lahko kosovko odpeljemo na veterinarsko fakulteto, v ambulanto za ptice, ki se seveda odpre v ponedeljek.

V soboto se zbudim s cmokom v grlu. Kaj, če je poginila, pa bom morala to razložiti otrokoma? Previdno gremo pogledat. Ptica živi in preživi v naši oskrbi do odhoda na kliniko. Živahna je in ponečedi vso garažo. Na kliniki nas opozorijo, da razsaja ptičja gripa in naj vse razkužimo. Končno se ne obremenjujem s korono!