Drobcena želja

Ni še bil čas, ko bi razmišljali o željah, ki jih bomo poslali dobrim možem, a ni bilo prav veliko prej. Jesenski dnevi so bili še velikodušni s sončnimi žarki, dekletce je stikalo po dvorišču in se po kakšni uri privleklo po stopnicah domov. Zadnja dva dneva so bila v hiši aktualna krila pikapolonice, veliko ostrih besed je bilo izmenjanih v dvoboju, kdo si jih bo lahko nadel, kajti tisti je dobil tudi primat v izpolnjevanju želja.

Tisti dan, ko je dekletce prišlo z dvorišča, so krilca ležala na tleh in se jih nihče ni dotaknil. »Na dvorišču sem našla pikapolonico!« je navdušeno vzkliknila. Kakšna sreča, smo se strinjali. »Pikapolonica izpolnjuje želje, mar ne?« je ponovno preverila. Da, tako pravijo. Odgovor nekako ni bil zadovoljiv, zato smo se nekaj časa lovili okoli tiste želje, ki je ni pametno izreči, nikoli ne veš, kje se lahko zatakne. Potem pa je bilo le dovolj in je vdano rekla: »Pa saj meni se nobena želja ne uresniči …«



V teh časih se staršem, tudi če niso ravno dovzetni za vse mogoče akcijske junake, ki so jih sproducirali domiselni oblikovalci igrač in drugih otroških gadžetov, prižge rdeča luč. Kaj bi lahko bilo takega, da otrok, ki ima vse, tega ni dobil?! Vse želje se čez leto pozorno zbirajo in izpolnjujejo, le kaj bi lahko ušlo?

Kdaj pa je vzniknila ta želja, poskušamo razjasniti. »Tudi spomladi sem videla pikapolonico.« Naravnost vprašati, kaj si je takrat zaželela, seveda ne gre, želja je le poslana v vesolje, pa vendarle … Spet se vrtimo, dokler dekletce, sprijaznjeno, da če se v pol leta ni zgodilo nič, se najbrž tudi v prihodnje ne bo, ne popusti. Kaj si si zaželela?

»Da bi bilo konec koronavirusa.«

V trenutku se je drobna želja spremenila v največjo na svetu, vsekakor preveliko za majhno pikapolonico. Le koliko takih želja bodo v prihodnjih dneh prejeli dobri možje?