Premier piše državljanom

 Naša vlada res nima sreče. Karkoli naredi, razkuri znaten del volilnega telesa. Preprosto pisemce, v katerem premier nagovarja polnoletne državljane, naj se cepijo, in zavrača dvome o cepivu ter se zahvaljuje vsem, ki smo se že cepili, je namesto na simpatičen sprejem naletelo na številna neprijetna vprašanja. Sprožil se je plaz neprijetnih ali rahlo pikolovskih vprašanj.

Kje je kabinet predsednika vlade dobil naslove polnoletnih držav­ljanov? Ali take podatke sploh sme uporabljati? Zakaj nagovarja vse in ne le necepljenih? Koliko je to stalo? Zakaj je slovenski grb v glavi pisma obarvan rumeno in zakaj ni v slovenskih barvah? Zakaj s pismom ni poskusil na začetku cepilne kampanje?

Zakaj premier meni, da bo leto dni po začetku cepljenja kogarkoli prepričal z vabilom k cepljenju? Kako je mogoče, da kdorkoli, ki sicer zaupa vladarju, do zdaj še ni bil cepljen? Zakaj bi tiste, ki mu sicer ne zaupajo, vladar prav s tem pismom prepričal o cepljenju?

Zakaj možakar, ki nerad odpira pošto, od svojih delodajalcev, torej državljanov, pričakuje, da bomo odprli njegovo pismo? Čemu takšno pisanje sploh služi razen morda poskusu nabiranja političnih točk na račun proračuna? Zakaj ni pisal tudi meni?

Odgovori na zgornja vprašanja so lahko pomembni ali ne. Mene v teh predprazničnih dneh zanima predvsem odgovor na vprašanje, kdaj smo kot družba postali tako zagrenjene tečnobe, da niti v meglenem večeru, obsijanem z lučkami, ne zmoremo ali nočemo v pismu ljubega nam vladarja prepoznati nečesa prijetnega, dobrega.

Kdo pa je vam nazadnje pisal? Dobavitelji električne energije na bojda prostem trgu z elektriko, snaga, vodovod, mestni redarji in policija ter drugi pošiljatelji ­položnic ne veljajo.

Če menite, da niste zagrenjena tečnoba, kot tisti, ki je za hip postal prijazen in vam napisal nekaj lepega, bodite hvaležni. Pošljite tudi vi njemu pismo z lepimi željami. Razveselite ga in naj nam končno skozi meglo posije rumeno sonce na modrem nebu.