Pred 35 leti v Štepanjcu

Pripekajoče sonce, podplati superg se lepijo na razbeljen asfalt, usta so od žeje povsem izsušena, od potu razdražene oči pa komaj še zaznavajo migotanje vrelega zraka nad pregretim betonskim igriščem.

S prijatelji se premočeni in utrujeni od košarke na soncu, kot ranjenci s fronte, vlečemo proti ljubi nam domači stolpnici.

Šolska torba na rami je res zadnje, kar potrebujemo v tistem trenutku. Misel na domače naloge in učenje za zaključna preverjanja znanja v šolskem letu med že tri ure trajajočo hojo iz šole domov (pot je dolga približno kilometer) mojstrsko tlačimo globoko v podzavest.

Če bi z znanjem tako marljivo polnili možgane, kot smo z neprijetnimi dolžnostmi polnili podzavest, bi danes vsi mi, tedaj 14-letniki, bili jedrski fiziki, astrofiziki, zdravniki ali kaj podobnega nam nedoumljivo koristnega.

V Emoninem bifeju natakarico naprosimo za kozarec vode in nadaljujemo pot proti stolpnici. Samo da se zavlečemo v njeno hladno zavetje in odložimo pregrete zadnjice na hladne betonske stopnice, pa bo življenje spet lepo.

A le hip za tem, ko sedemo, nam hišnik v roke potisne metle in grablje in nas napodi nazaj na sonce pometat travo s pločnikov in pograbit, kar je treba pograbiti.

Sprva nejevoljni pomočniki v delu hitro najdemo zabavo, obmetavanje s pograbljeno travo in valjanje po sveže pokošeni trati. Po tistem nas hišnik ne prosi več za pomoč, le zakaj?

Dogajalo se je pred kakimi 35 leti v Štepanjskem naselju. Nekaj kilometrov na severozahod in 35 let naprej, torej včeraj, me vonj na vročem betonu prehitro sušeče se pokošene trave in zvoki motornih kosilnic v trenutku odnesejo nazaj v mladost.

Za več kot trenutek nas vidim tam na tisti travi. Od šole zdolgočaseni, od basketa utrujeni in večno mladi.

Marcel Proust naj ima magdalenice, otroci ljubljanskih ulic imamo pokošeno travo.