Praznik na Zeleni ulici

Naša ulica v virginijskem preddverju prestolnice Washington vsako leto praznuje največji ameriški praznik neodvisnosti. Na klopeh, ki jih prinesemo na bližnje parkirišče, razpostavimo hamburgerje, ki jih speče soseda Janice, drugi prinesemo pito, sadno solato, pijačo. Predstavijo se novi sosedje, stari obujajo spomine na prejšnja srečanja in se čudijo, kako so zrasli otroci.

Politiko pustimo ob strani. Nobenih govorov ni o nedvomni veličini deklaracije o neodvisnosti od Združenega kraljestva, ki so jo pred 246 leti podpisali v Filadelfiji, niti o vojni, ki je sledila in v kateri so novorojeni državi pomagale evropske sile Francija, Nizozemska in Španija. Ne razpravljamo niti o drugih vojnah edine države sveta, ki je nastala na ideji razsvetljenstva, pa čeprav je nekaj sosedov dovolj starih za spomin na drugo svetovno morijo, v kateri je Amerika Evropi vrnila uslugo in jo pomagala osvoboditi.

Priplazi se tudi vprašanje, ali bo Amerika ostala hrepenenje iz svoje in domišljije drugih: biti država, ki zmore vse. FOTO: Stefani Reynolds/AFP

Ob sedanji globoki razdeljenosti nove celine je vojna, ki najbolj nevarno lebdi nekje v ozadju, državljanska med letoma 1861 in 1865. Svobodoljubni sever je tedaj zmagal nad sužnjelastniškim jugom, a so razlike ostale, in celo tistim, ki so bile premagane, so sledile nove po 60. letih minulega stoletja: progresivno proti konservativnemu, desno proti levemu, zasebno proti družbenemu, črno proti belemu, kriminal proti vsem.

Na praznik neodvisnosti se na Zeleni ulici družimo ljudje vseh barv kože, vseh poklicev, vseh političnih prepričanj. Obuditi želimo čase, ko so bili stalni prebivalci nove celine samo Američani ali so si to želeli postati, prišleki pa smo spraševali o »American way of life«. Nekdo pa neizogibno omeni, koliko dražja je letos praznična hrana, koliko več stanejo vožnje do dela in nazaj, kaj vse je pandemija prizadejala šolam, in od nekod se priplazi strah, da otroci, ki mečejo žogo na drugem koncu parkirišča, ne bodo živeli bolje od nas. Priplazi se tudi vprašanje, ali bo Amerika ostala hrepenenje iz svoje in domišljije drugih: biti država, ki zmore vse. Zdaj hočejo to biti tudi vse druge.