Pula je težko Pulj

Včasih je dobro v kakšno mesto kar uleteti, tako mimogrede na soboto, čeprav hoté, zato da se v človeku nevede morda nekaj sproži: ker potem se v glavi stari džuboks več ne zaustavi.

Pripeljala sem se z avtom, in vendar se je zdelo, da sem izstopila na železniški postaji, kjer pod vročim poletnim soncem slišim Balaševića, kako se nekaj opravičuje Katrin. Melodija (Na stanici u Puli ...) se mi v mislih ponovi vedno znova in jo kot čez ravnico dolgo vlečem za seboj, vse dokler ne postanem pri kamnitih klopeh z vklesanimi citati, kjer mi dasta še zdaj misliti predvsem Mark Twain – Na potovanjih se osvobajamo predsodkov, fanatizma in ozkosrčnosti – in Nikola Tesla – Mir na svetu je lahko samo naravna posledica univerzalnega razsvetljenja.

Medtem ko prekladam nadčasne prebliske prvega in rišem sodobne vzporednice ter skeptično sklepam po drugem, da človeštvu ni pomoči, ko pa se nikoli ničesar ne nauči, sem že blizu tržnice in pri bolšjem sejmu. Na njem je vedno najti domala vse, tudi star Olympijin pisalni stroj in najbrž tudi kako staro uro Darwil, ko pa na svojem znanem vogalu prodaja plošče Sale Veruda. Človek je za klepet, saj še ni odložil kitare v klet, Kud Idijoti pa so bili tudi za Slovence precejšen punk magnet ...

V morskem zraku je bilo čutiti poseben zanos, ljudi je spontano nosilo še na Sa(n)jam knjige u Ist​ri. Ni bil knjižni sejem kot mnogi drugi, ampak poseben kar tako, zaradi energije mladega poletja in neverjetnega osebja. Korak k stojnici s poezijo in že skoči izza blagajne mladenič: Želite, gospa, da vam preberem kakšno pesem? Morda Olje Savićević Ivančević? Potem se je res potrudil, tako kot bere poet, ki zna gledati na svet in prodajati umetnost.

Vedno znova je treba uleteti drugam, da bi lahko leteli na fino svežo energijo ... in proti ozkim pogledom.