Poslušam. Slišim

Vedel sem, da bi nekje moral obstajati, a nihče ni vedel, kje. Preverjal sem v arhivu Radia Slovenija, a je posnetek prvega Novega rocka veljal za nekaj, kar se je izgubilo. Nekoč zdavnaj sem si z radijskega programa celo sam presnel del programa, ki se je v ljubljanskih Križankah dogajal septembra 1981. A kdo bi vedel, kje je končala tista kaseta, predmet, ki ga mlajše generacije niti ne poznajo. Takrat sem jo pogosto poslušal in zvenelo je kot laboratorijsko čist glasbeni upor. Kaseto sem izgubil.

Potem sem med nekim dolgočasenjem brskal po prostranstvih svetovnega spleta in naletel na izgubljeni zaklad. Novi rock 1981! Napravo za predvajanje zvoka sem priklopil na slušalke, poiskal sem si dve uri miru in pognal mašino. Na ves glas. Srečanje z mitom mladosti, ki sem ga še vedno nosil globoko v spominu.

Po nekaj taktih me je oblila groza. Kitara je zvenela, kot da se ne bi srečala z uglaševanjem. Boben je drvel po svoje. Refreni so se začeli nekaj sekund prezgodaj. Ali prepozno. V slušalkah je škripalo nekaj, kar je spominjalo na vajo mladostnega orkestra, ki se uči, kako na vratu kitare poiskati a-mol.

A se nisem pustil odgnati. Posnetka nisem nehal predvajati. Razvozlaval sem besedila, ki sem jih nekoč znal na pamet, a sem jih v štirih desetletjih pozabil. Začutil sem jezo. In iskrenost upora. In za trenutek se mi je zdelo, da slišim tudi nekaj tisoč ljudi, ki besno tulijo z glasbeniki. Kako je lahko ta zvočna pašteta dobila mitski status?

Na koncu posnetka mi je postalo jasno. V času, ko je stari režim razpadal, novega pa še ni bilo, smo trenirali toleranco. Odpuščali male in velike napake. Tisto, kar smo poslušali, je bilo precej diletantsko. Tisto, kar smo slišali, je bilo na meji genialnosti. Nismo slišali ponesrečene izvedbe. Slišali smo glasbeno idejo, ki je bila onkraj izvedbe. Razumeli smo, kako dobro bi zvenelo, če bi le bilo virtuozno odigrano.