Popoldne v parku

Krog z napisom »good luck«, srečno, v newyorškem Washington Square Parku je bil kar malo strašljiv, ljudje so se obotavljali, preden so stopili vanj za poziranje pred telefonskimi kamerami. Nihče noče izzivati sreče, pa čeprav je samo narisana s kredo na tleh pred znamenitim obokom, obeleženim v nešteto filmih in pesmih. Joan Baez se je v pesmi o diamantih in rji spominjala bednega hotela v njegovi bližini, v katerem je srečo doživljala z Bobom Dylanom.

Tako kot tedaj je park na spodnjem Manhattnu tudi danes kraj srečanj in kulturnih sporočil. Mlajši moški po imenu Brandon Doman je v njem razobešal izpovedi mimoidočih; v »projektu tujec« popolni neznanci že več kot desetletje prijemajo za njegov svinčnik in na kos papirja izlivajo vse, kar jim pride na misel. »Pred dvema tednoma sem bil v bolnišnici, ker sem zasledoval smrt, danes se v tem mestu spet počutim živega,« je zapisal nekdo. »Vse popoldne sem sedeč na travi poslušal jazzovski ansambel,« se je izpovedal drugi. »Ljudje so hiteli mimo, vsak drugačen, a vsi srečni v sončni toploti. Zaradi takšnih majhnih sreč je življenje čudovito.«

Petinšestdeset tisoč ljudi je popolnemu tujcu na listič papirja že izlilo srce in dušo ter se pridružilo neštetim znanim, ki so si newyorški okraj Greenwich Village in njegov najznamenitejši park izbrali za kraj navdiha. Odkar so tam leta 1888 zasledili Marka Twaina in Roberta Louisa Stevensona, so ga v petdesetih letih obiskovali beatniki, v šestdesetih hipiji, demonstranti gibanja Življenja temnopoltih štejejo so lani v njem prirejali celonočne zabave. Podnevi v parku igrajo šah, rolkarji se preganjajo z enega konca na drugega, tudi po s kredo zarisanih krogih. »Točka za objemanje,« je pisalo v enem. »Točka za poljubljanje« v drugem in »točka za kričanje« v tretjem. Čas teče, ljudje pa še najprej hrepenijo po duhovih v polni luni in sreči, ki so jo že plačali.