Naša Gloria

Vsi vemo, da so olimpijske igre več kot šport, brezhibno odpeljane vožnje, stotinke sekund, zmagovalni odri in kolajne. To je praznik poguma, čustev, vztrajnosti, dosežkov izjemno odločnih in predanih ljudi. Zakaj bi sicer v Pekingu pogrešali naoljenega tekvondoista, smučarskega tekača in nesojenega kanuista iz Tonge, ki je vedno izpadel prvi, a je hkrati popolno utelešenje olimpijskega ideala – biti najboljša različica sebe.

Zakaj bi se zapisal v olimpijsko zgodovino športnik iz Ekvatorialne Gvineje Eric Moussambani,­ ki je v Sydneyju leta 2000 dosegel ­titulo najpočasnejšega olimpijskega plavalca v zgodovini iger, saj se je le nekaj mesecev prej naučil plavati. Kerri Strug je postala narodna junakinja, ko je na olimpijskih igrah leta 1996 ameriško gimnastično reprezentanco popeljala do zlata s poškodovanim gležnjem, fotografija, kako jo trener nosi v naročju proti zmagovalnim stop­ničkam, je obšla svet. Kanadski jadralec Lawrence Lemieux je na olimpijske igre v Južno Korejo leta 1988 prišel po zmago, a je pristal na 21. mestu, ker je sredi nevarnih vetrov in valov opazil prevrnjeno jadrnico tekmeca; zapustil je dirko in pomagal pri reševanju. Ali sirska plavalka Jusra Mardini, ki je na begu iz Sirije več ur plavala za življenje v Egejskem morju, nadaljevala plavalno kariero v Nemčiji in prišla do olimpijskega nastopa v Riu de Janeiru.

Ne gre samo za rezultate, tudi na olimpijskih igrah navdihujejo zgodbe.

In tako je letos v zadnjem trenutku prišla na olimpijske igre Gloria, največje slovensko presenečenje iger, in nas ganila s svojo zgodbo. O uvrstitvi skozi šivankino uho, garaštvu do izgorelosti, dolgi ­odsotnosti, smolah in razočaranju, pa tudi o tistem, kar je najpomembnejše in jo čaka doma. Njeno iskreno veselje ob bronasti kolajni bi ogrelo še kamen, je ­napisal eden od komentatorjev.