Ponedeljkov večer na otoku

Bilo jih je štirinajst, pa še jazbečar, zadaj pozavni, spredaj violina, vmes bobni in akustične kitare, na premcu betonskega odra tudi električna kitara in cajon kot glavno tolkalo. Nad obmorsko mestece je končno začelo padati nekaj nočnega hladu, lokal je bil še nabito poln, pod girlando žarnic pričakovanje. Ko je bilo upanje že skoraj pokopano, češ koncert je očitno mimo, so začeli v polnem ritmu: »Dobro jutro Hrvatska, sunce izlazi s istoka … lampe ulične se gase … pronalazi sreču u malim stvarima …«

Ni bilo še jutro, a lahko bi bil le še eden od mnogih ponedeljkovih večerov, ko je treba iz razgretih hiš in apartmajev na rivo po nekaj sape, a ga je tik pred rojstvom novega dne povsem spremenila mladostna energija JeboTon Ansambla, sestavljenega iz članov nekaj zagrebških bendov. Lani je slavil desetletnico delovanja. Ta večer na enem od otočkov srednje Dalmacije je slavilo ena od deklet v njihovi sredini, so povedali za intermezzo, pa tudi sicer so njihove članice, zlasti temnolaska v krilu z ropotujo v rokah pa tudi tista z violino na ramenih, spomnili na leta takšnih večerov. Pa tudi da je pandemija vzela veselje, ki ga v veliki meri lahko ustvarijo predvsem tisti, ki znajo kaj zaigrati in zapeti, in v priložnostno skupnost povezati tiste ob vinu, pivu, limonadi, džointu pa tudi starce, ki so posedli na nizke zidove in otroke, ki so v prodajo razstavili školjke.

Iz besedil bendov, povezanih v ta poseben ansambel, pa tudi lastnih JeboTonovih so v ritmih jugorocka in mestoma irskega melosa širili življenjske resnice, kakšrna je »Život išče pobjede, a čovjek pamti samo poraze«, življenje išče zmage, človek pa se spominja samo porazov. Igrali so in igrali, poslušalci dvigali kozarce, gledalci vse bolj plesali. Večkrat so najavili konec, enkrat celo vprašali, ali naj bo naslednji komad zadnji ali predzadnji. Odgovor sivolasega domačina, »naj bo prva« je povzel, kaj želi poslušalstvo.

Lahko bi bil navaden ponedeljkov večer, a se je v njegovi trdi temi pravzaprav spisalo dobro jutro.