Polž s hišico

»Vse sem posadila in fotografirala, mogoče bo naš vrt že jutri samo še lep spomin,« je dejala svakinja, zavedajoč se samooskrbne minljivosti zaradi vsakoletne invazije lazarjev. Vrtičkarji bijejo velike bitke, preizkušajo vse mogoče, pa jih je vedno znova polna greda, solata naluknjana, mlado rastlinje, kot da ga nikoli ni bilo.

V tej sodobni vrtni realnosti je nadvse nostalgično srečati polža s hišico, ki ne odbija pogleda zaradi kričeče rdeče barve in se ob vsakršni nevarnosti skrije v svoj domek, ki ga vselej nosi s sabo. V travniško razraslem vrtu, ki leta ni pogosto videl kosilnice, jih je polno.

Presenečajo pripeti na staro slivo, med lazenjem pa izvabljajo otroško veselje in spomine na nežne dotike, ob katerih so vselej umaknili svoje pecljaste oči. »Moram vzeti kakšnega, da jih pokažem otrokom v vrtcu,« se jih je razveselila druga svakinja, vzgojiteljica, a jim naposled vendarle dopustila ljubi mir med bujnim zelenjem, kjer pa je zaradi pogostejše košnje vse več rdečih invazivcev.

Veliki vrtni polž je pri nas zaščitena vrsta. V devetdesetih letih je bil celo na seznamu ogroženih vrst, tudi zaradi sladokuscev. Njegova razširjenost je v naravi upadla, vrsta ima počasen razvoj in dolg generacijski čas. Danes ni več ogrožen, vendar je na rdečem seznamu v kategoriji O1, saj obstaja možnost ponovne ogroženosti, je navedeno na spletni strani zavoda za varstvo narave. V nasprotju z lazarji in slinarji, ki v enem dnevu pojedo za polovico svoje teže, polži s hišico niso tako požrešni. Ne prenesejo močnega dežja in neposredne sončne svetlobe, živijo pa celo do približno 1800 metrov nadmorske višine. Pozimi se umaknejo v hibernacijo.

Toda ob domorodnih velikem vrtnem polžu, hrapavem vrtnem polžu in robustnem vrtnem polžu tudi v Sloveniji vse pogosteje lazi tujerodni progasti vrtni polž, ki se najverjetneje širi s prodajo sadik. Še eno dejstvo več za nostalgijo in veselje ob srečanju tistih iz nekih drugih časov.