Po metodi

Metod je več, vse obljubljajo že tostranski raj, izbral sem nauk nekega Nizozemca. Ki narekuje jutranje globoko, čuječe dihanje v nekaj nizih. V vsakem cirka 30 vnosov kisika in izdihov ogljikovega dvokisa. In diham in štejem ...

In namesto da bi se meditativno osredinil na vdišno pot od bojlerja prek prsnega koša do zgornjih dihalnih poti, razmišljam, ali si bom v nedeljo po maši privoščil svinjsko ali telečjo pečenko, se bo Wolfsburg letos uvrstil v zgornjo polovico Bundeslige ... skratka, težke misli.

Mislim, da se človek ne more ne teoretično, kaj šele v praksi zalotiti, da spi, ko se zbudi, pač. Ja, nenadoma se zavem, da sem med zapovedano čuječnostjo utonil v sen, pa se sprašujem, sem prišel do vdiha-izdiha številka sedem, petnajst? Metoda gre tistega dne v franže. Mimogrede, če sekvenco niza opraviš, kot je treba, te čaka čim daljše izdišno zadrževanje zraka. Če ob tem padeš v nezavest, tako tulipanar, pomeni, da si pretiraval. Samo ne vem, kdo in predvsem kdaj ti to pove.

Naslednja stopnja samoizboljšanja je tuširanje z mrzlo vodo, kar je zame še mogočnejši zalogaj. Prvič, ker se bom moral redno tuširati, in drugič, nikakor ne z zelo toplo vodo.

Pomislil sem na prigodo o sitem volku in celi kozi, kaj pa, če bi dihalno prisotnost dosegel pod mlačnim tušem? Nak, strogo prepovedano. Ali pa bi dihanje, proti pravilom, prakticiral zvečer in si s tem pomagal do spanca, namesto da to, sicer hitro, a mukotrpno, dosežem z branjem romanov slovenskih avtoric (zakaj bi misleč na oba spola vedno natipkal moško slovnično obliko?).

Ali pa na vse skupaj pozabil in živel po načelu carpe diem, prevedeno, uživaj tja v en dan. Ali tri, kot doslejšnjega krepkega pol stoletja.