Pesnica

Iz tega zgradiš dvorec za svojo srečo, za skupno žalost, za vsesplošno upanje na nov dan, ki morda pride, morda ne, a bo kljub vsemu s peresom iz zlata in črnilom iz ljubezni zapisan na straneh srca.

Ko se srečaš s pesnico, postane tvoje življenje kot pesem, odkrita in jasna, preprosta in lepa. Pove ti vse o sebi, ti vse o sebi poveš njej in objemu ni konca. Ko se srečaš z lepo dušo, za vedno traja vse tisto, kar sta si skupaj zaželeli.

Ko se srečaš s pesnico, tudi s tvojih ustnic privrejo verzi, podobni božanju in vsem tistih poljubom, ki ti jih ni uspelo dati tistemu, ki si ga hotela ljubiti, a to ni bilo mogoče ali pa ti ni bilo usojeno. V temačnem kotičku hotela minljivosti postane vse podobno odru, na katerem so luči vedno prižgane. In nenadoma ni več pomembno, ali si igralec ali oseba iz drame, pomembno je, da občutki tečejo kot reka, ki je še tako velik jez ne more ustaviti. Ne igraš več, zato, ker si.

Ko se srečaš s pesnico, ki se smeje, ko govori o smrti, ki se smeje, ko opisuje ljubezen, ki se smeje vsemu, kar še je in česar ni več, pomisliš – oh, kako naj opišem ta trenutek, da se ne bi izgubil med vejicami in pikami, vprašaji in klicaji, kako naj naslikam to svetlo temo vesoljskega srečanja, da se ne bi spremenila v novo sozvezdje in izgubila v svetlobnih letih?

Ko se srečaš s pesnico, ti je nenadoma vse jasno. Pogovarjata se, ali obstaja ljubezen, in ona pokaže na nekaj tam zgoraj. »Seveda obstaja! Tam!« Moraš ji verjeti. Kajti če ne bi bilo tako, poezija ne bi obstajala. Morda ne bi bilo niti jezika. Nato zapreš oči in poslušaš, kaj vse ti je povedala pesnica, in ne veš več, s katerih ustnic se širi vonj ingverja in s katerih slast bele čokolade. Želiš si napisati pesem, toda iz peresa privre ena sama beseda: »Ljubezen.«