Paglavci

Nikdar ni posebej marala morja, a marala ni niti jezer, njihovega črnega, motnega, blatnega dna, ni prenesla, da z nogami binglja nad vsem, kar je mogočega, nad plavajočim, mrgolečim, čemur ne zna dati imena, ve pa, da jo lahko oplazi, zagrabi, poškoduje.

Ko smo se ob vikendih metali v bajer, se poganjali s skakalnice, ki so jo fantje naredili sami, »malo je majava, odrini se tam proti levi, pa ne močno, da ne razpade«, je na »joj, zakaj ne skočiš« odgovarjala z »ne paše mi«, potem pa brskala med ločjem, iskala želvja skrivališča, med travami iskala mrest.

Rada je lovila paglavce, jih v kozarcih za vlaganje nosila domov, na kuhinjski pult, kjer so lahko zrli v svet, ki bi jim sicer ostal neznanka, svet vmešanih jajc, računov za elektriko, rojstnodnevnih praznovanj in prepirov o perilu, ona pa je zrla vanje, v črne kroglice in zatem repke, ki so večji in večji migljali za steklom.

Na vlaku

Tu in tam jih je hranila – s solato, travo, suhim kruhom – in jih tu in tam pretresala, da bi ostali budni, ostali živi, da bi plavali hitreje, a ne glede na to, kako hitro je s kozarcem poskakovala gor in dol, kako navdušeno kričala »poglej jih, kako šibajo, poglej, kar peni se, poglej«, jih je bila slej ko prej primorana zamenjati, stare pa stresti pod bršljan, kjer so ždeli že mački, kunec in zlata ribica.

Že tedaj bi lahko vedeli, kako se bo takšna krutost – otroška, nedolžna, a vendarle škodljiva – razmahnila v odraslosti, kako bo zadobila obliko, kako bo z enakim veseljem nekoč gledala v ljudi, prav kakor paglavci odvisne od njene milosti, od njene – tako redko dobre – volje. Pa bi resnično lahko vedeli? Lahko, kot so doslej dejali mnogi, iz začetkov resnično sklepamo konce? Z gotovostjo vem le, da sem tedaj nemalokrat skakala z njo, z njo kričala »poglej jih, kako šibajo«, nato pa buljila v repke, ki so se prevračali po vodi.