Panta rei

Zapustila sem svoje štiri stene in dojela, da mora človek ob velikih odločitvah zabresti v reko. Pravzaprav v Donavo. Povsem po naključju se je to zgodilo 29. junija, torej na dan Donave, ki ga zaznamujejo v državah, skozi katere teče ta mogočna reka. Spustila sem se po betonskih stopnicah in dopustila, da mi je zelenkasta voda božala bosa stopala.

Zaprla sem oči, da bi gledala tja daleč, in začutila dotik svobode, ki jo ponuja minljivost tekoče vode. Ah, seveda, sem pomislila, svet je veliko večji od moje sobe, misel je veliko širša od moje glave. Treba se je samo odpreti za vsa ta sporočila, ki jih prinaša veter, poln čudežnih zgodb, in življenje nenadoma postane … tisto, kar v resnici je: reka, ki mirno, a nezadržno teče in nas opominja, da tega trenutka, tega vala in tega piša vetra ne bomo nikoli več znova doživeli.

Tako je teh nekaj minut, kolikor sem s prsti žgečkala Donavo, postalo prava mala dragocenost. Podobna ogrlici, na katero so se nanizali občutki in vtisi, sanje in načrti za še en čudovit večer, ki ga bom preživela z najljubšimi prijatelji.

»Panta rei!?« je vprašal Mišo z vrha stopnic. Seveda, sem mu odgovorila, nato pa sva se z usklajenimi koraki skupaj napotila skozi toplo noč.

»Dobrodošli v Panta rei!« naju je, ko sva vstopila, pozdravil natakar. Oh, oprostite, nisem takoj povedala, da se tako imenuje zanimiva restavracija na nabrežju Donave v Beogradu. Pretenciozno? Niti malo. Ne le da je pod teraso tekla reka s šumenjem heraklitovskih modrosti, temveč je tudi po naših grlih tekel dionizijski užitek dobro začinjene »Ljubičine solate« in bučne juhe, belega vina in neskončnega pogovora, o katerem se vedno znova sprašujem, kako je mogoče, da nikoli ne presahne, kot da tudi naše možganske vijuge postajajo potoki, po katerih večno tečejo novi in novi trenutki življenjske radosti.

Tik pred polnočjo je še vedno vroče. Znova sem se spustila po betonskih stopnicah in se dotaknila Donave. »Vse najboljše ob tvojem dnevu, mogočna reka!«