Pesmi in sanje New Yorka

Ponekod sonce ne vzhaja izza gora ali morja in ne zahaja za njimi, ampak za nebotičniki. Pogled proti New Yorku prek reke Hudson je v zgodnjem jutru še posebej čaroben, nebotičniki iz filmov in z razglednic so postrojeni v pozdrav prvim sončnim žarkom na svojih steklenih površinah. V zgodnjem jutru je velemesto videti samo sebi dovolj, središče svojega in vsega drugega sveta.

New York je takšen tudi opoldne in zvečer, vse dni v letu. Bogati in vplivni morda res bežijo na sever zvezne države New York ali v Connecticut, da se nadihajo svežega zraka, za neštete Newyorčane pa so enako dobri park v soseščini, javni bazen, lokalna trgovina. Ne prežene jih niti brezdomstvo na ulicah ali kriminal, čeprav ju obžalujejo, morilski virus jih je le malo ustavil. Milijoni obiskovalcev prikimavajo. »Pet okrajev, vsak s svojimi posebnostmi. Najboljši muzeji in galerije sveta. Občudovanje nebotičnikov. Nebesa za ljubitelje dobre hrane vseh vrst. Glasba v živo vsak večer. Sprehod po Centralnem, ali Prospect parku, ali kar po nekdanji dvignjeni progi High Line,« navaja eden od neštetih turističnih zapisov v slogu »deset razlogov za«.

In energija velikega mesta. Ob zgodnjih jutrih ljudje za hip osuplo postojijo pred ogledalom lepote, ki jim ga nastavljajo prvi sončni žarki, potem pa spet odhitijo v službe, na prve kavice, z otroki do šol, s psi na prvi dnevni sprehod. Za drugega jih pogosto prevzamejo profesionalni sprehajalci, velemesto je preprosto preveč živo, da bi lahko vse opravili sami. Želijo se posvetiti vsemu, kar ponuja njihovo mesto, še preden se zvečeri.

Če bi želeli napisati pesem o njem, ne bi bili prvi, tudi te so že zbrane. »Včasih, ko imam pordele oči, grem na vrh nebotičnika RCA in strmim v svoj svet na Manhattnu,« je pesnil Allen Ginsberg. »Celo sončni zahod ne sije, stoji do pasu v žarečem oglju,« se je čudila Grace Paley. In ko se sonce poslovi, so Newyorčani z Langstonom Hughesom: »Lahko bi vzel harlemsko noč in jo ovil okrog tebe, krono bi naredil iz neonskih luči.«