V nadaljevanju preberite: 

Čeprav že trinajst let pripoveduje zgodbo o nastanku sakralnega objekta, se je Rok Cuder še ni naveličal pripovedovati in vsakič jo pove malce drugače. Pozna vsak detajl na barvitih stebrih, vsako ime, vklesano v rjave lesene plošče, ki spominjajo na krste. Poudarja, da se tudi sam še vedno uči in da ga vsako leto, ki ga preživi z obiskovalci na tem koncu, še kaj presune. Ko prestopiva prag cerkvice, ga prosim, naj mi zgodbo začne pripovedovati tako, kot jo naključnemu turistu, pa se obenem zavem, da ne bo prav taka. Sama sva, čas imava, nihče naju ne moti. Lahko opazujeva lesene klopi, vitrino s predmeti z bojišča, lahko si privoščiva pogovor o barvah, ki so tako presunljive.