Osamljeni veter

Je samota kdaj sama? To se vprašam vsakič, ko piha veter, ko zastoka, kot da bi k sebi klical praznino, da bi mu delala družbo, da bi ga zabavala, ga spravila v dobro voljo, on pa bo v zameno poskrbel, da ne bo več prazna.

Sprašujem se, kako je videti veter, ko preneha pihati, kam se skrije, ali čepi ali leži, se zateče v kot kakšne jame, sam samcat, zaljubljen v praznino, prepričan o svobodi, velik otrok še večje iluzije?

Ko je pred dnevi zapihal močan in hladen veter, ki je pregnal prezgodnje poletje, sem pomislila, da bo odnesel vse, kar obstaja na mojem vrtu. Bele metulje in velike mravlje, posušeno travo in razigrano sivko, morda celo Oljo, mojo oljko. Tudi alergijo, sem potihoma upala, na koščke razbil tišino, izbrisal sledi usahle ljubezni, na koncu pa mi ne bo pustil niti kančka žalosti, še toliko ne, kolikor je potrebujem, da bi dokončala pesem.

Ko sem se zbudila, pa sem videla, da je več prinesel kot odnesel. Kot da bi me hotel obdarovati z belimi cvetnimi listki, ukradenimi z okoliških akacij, mladim listjem iz hrastovega gozda, polomljenimi vejicami in ostanki tujih življenj. Mojo teraso in vrt je napolnil s prekinjenimi pogovori in nedokončanimi objemi. Ni se umiril, vse dokler ni odprl enih vrat in dveh oken mojega doma, kot tat, ki vnaprej vse prizna, kot vlomilec, ki ne želi ničesar ukrasti. Preprosto mu je dovolj samote in se hoče družiti.

A ne ve, kako. Ne more se otresti samote in se odeti v domačo haljo, nič mu ne pomaga sanjariti o prijateljstvu, ko pa je tako nemiren, da mi ne uspe niti to, da bi mu do konca zapela pesem, ki jo je, ko me je zadnjič obiskal, pozabil pod mojim ležalnikom.

Je samota sama? To vprašanje ponavljam, medtem ko se veter igra okoli moje hiše. Zdi se, kot da preverja, kako močno mora zapihati, da bo odneslo streho. Ni je večje samote od tiste, ki jo človek občuti, ko je z nekom, s katerim ga vse razdvaja in prav nič ne združuje. Biti z vetrom je skorajda prijateljstvo. S samim seboj, seveda, in s pesmijo, ki je tokrat ni odpihnil v gozd.