Okostnjaki med nami

»Nekdo me gleda!« me presune vsakič med odpiranjem vhodnih vrat, pa je samo okostnjak na klopi sosednje hiše. Okrašen z ogrlicami stare mame in s pozlačeno papirnato krono na glavi radosti otroke v pričakovanju ameriške noči čarovnic. Halloween je morda najbolj ameriški od vseh praznikov, pa čeprav so ga v novi svet prinesli škotski in irski priseljenci s spominom na keltsko tradicijo. Najbolj namreč uteleša tradicionalnega ameriškega duha soočenja s starimi strahovi z nasmehom na obrazu, pa naj se ta še tako izgublja v sodobnih izpraševanjih ameriške duše.

Oktobra Američani na piedestal postavljajo tudi buče, ki so prvim evropskim priseljencem pomagale preživeti. Danes se to postavlja v kontekst kasnejšega obračunavanja s prvotnimi prebivalci in drugimi, buče pa so še vedno vsepovsod. V Kaliforniji so pravkar kronali največjo, skoraj 1161-kilogramski pridelek učitelja vrtnarstva iz Minnesote. Na razstavo južno od San Francisca jo je vozil 35 ur.

Svetovni rekord še vedno drži italijanski kmet, ki si je lani s 1226 kilogramov težko bučo prislužil zapis v Guinnessovi knjigi rekordov. A Američani so v tem času veseli tudi manjših. Sosed na desni je svojo z vseh strani popršil z lakom za lase in res njegova ostane cela in lepo svetleča se vse do prvih snežink. Našo takoj načnejo veverice in se gostijo na njej, dokler se notranjščina ne napolni z nagnusno sivo plesnijo. Otroci pa se v iskanju halloweenske razburljivosti nasmejijo tudi tej, preden odhitijo občudovat bolj izdelane predstavitve. V hiši za vogalom se najbrž vse leto pripravljajo na noč čarovnic, okostnjaki in netopirji visijo z vseh oken, takoj za vrtnimi vrati so namestili celo enega na baterije. Otroci gledajo z velikimi očmi.

Se sploh lahko norčujemo iz smrti? V življenju je veliko težkega in žalostnega, zakaj se ne bi vsaj oktobra nasmejali njenim karikaturam? V mrazu in zimi, ki prihajata, bomo veseli vsake lučke – in spomina na okostnjaka, ki nas tako prijetno srhljivo prestraši med odpiranjem vhodnih vrat.