Slovenci odkrivamo Aleksandrijsko knjižnico

Sedim v baru LP, z dr. Janom Ciglenečkim, raziskovalcem koptske dediščine in poznavalcem Egipta, ki sem ga ujela, da bi zaradi knjige, ki jo pišem, preverila nekaj podatkov. Imam nekaj, kar bi te lahko zanimalo, reče z dvoumnim nasmeškom in začne pripovedovati zgodbo o slovenskem konzulu Antonu Lavrinu Plemenitem, ki sem jo v obrisih že poznala. Rojen v Vipavi, po študiju v Ljubljani, v času Ilirskih provinc, je študiral na Dunaju.

Leta 1834 je postal avstrijski generalni konzul v Aleksandriji, kjer ga je, tako kot številne, vznemirila dediščina starega Egipta. Zbiral je staroegipčanske spomenike, financiral izkopavanja in odkril številne artefakte, tudi sarkofaga iz rdečega granita iz Gize, ki sta zdaj v Vipavi. Nekatere je poslal Maksimiljanu za grad Miramare v Trstu, tudi skrivnostna sfinga na pomolu pred dvorcem je iz njegove zbirke. Prav tako je najdbe pošiljal v Ljubljano, med njimi mumijo egipčanskega svečenika, ki zdaj počiva v Narodnem muzeju. A vse to je že znano, pravi Jan.

Manj znano pa je, da je Lavrin na vrtu svoje vile v Aleksandriji, na področju, kjer naj bi nekoč stala Aleksandrijska knjižnica, začel izkopavanja in tam naletel na kamnito polico z napisom Dioskourides, III tomoi, kar pomeni da so bili v njej najverjetneje trije svitki zdravnika Dioskorida, enega najbolj znanih antičnih zdravilcev. Lavrin je predvideval, da gre za knjižno polico iz Velike knjižnice, na Dunaj je poslal svoje izsledke, strokovnjaki so se o tej polici v znanstvenih revijah prerekali šestdeset let.

Ja, pravi Jan, ko nejeverno strmim vanj, lahko bi rekli, da smo »Slovenci odkrivali Aleksandrijsko knjižnico«.

In potem sem pomislila, koliko let me že vznemirja Aleksandrija, iščem jo v zgodovinskih knjigah o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri, v poeziji Kavafisa, v romanih Lawrenca Durrella, a ne vem ničesar o tem, da smo Slovenci morda prispevali delež pri odkrivanju znamenite knjižnice. In zdaj sem izvedela, da bo čez štirinajst dni v okviru Leta dediščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani konferenca o Egiptu, na kateri se bo zvrstila paleta mednarodnih predavateljev.

Med njimi celo nekdanji egipčanski minister za antikvitete in direktor egipčanskega muzeja dr. Mamdouh Eldamaty, in ugleden raziskovalec podvodne arheologije, dr. Mohamed Abd El-Maguid, ki bo govoril o tem, kako potapljači iz morja prinašajo kamne aleksandrijskega svetilnika in ga potem s pomočjo umetne inteligence sestavljajo kot puzzle, da bomo prvič videli, kakšne oblike je dejansko bil. Vez med Egiptom in Slovenijo je očitno močnejša, kot sem si mislila.

Kmalu zatem bodo slovenski raziskovalci odpotovali v Aleksandrijo in prav v novi Aleksandrijski knjižnici v sodelovanju med Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Oxfordu predavali o dokumentiranju koptske meniške dediščine, ki je vse bolj ogrožena.