O ženskah in ženskah

Vsak osmi marec se ob velikih besedah o enakopravnosti žensk, ženskih kvotah v gospodarstvu in politiki, boju za pravice, ki še ni končan, spomnim znanke, ki mi je prav na današnji dan pred nekaj leti po tihem rekla: »Jaz bi bila pa najraje doma. Vzgajala bi otroke, kuhala, gospodinjila, sprehajala psa, pospravila hišo, obdelovala vrt ... A si tega v današnjih časih ne upam reči na glas.«

Sliši se staromodno, marsikdo bi rekel konservativno, vrnitev desetletja nazaj, »za štedilnik«, k temu, kar so ženske nekoč že bile. On, torej mož, bi hodil v službo, priskrbel denar, ona bi skrbela za hišo in otroke. V miru in ne v naglici kot živčna razvalina. Tak je bil njen sanjski scenarij, ki pa je ostal v pogojniku. Ona je ostala v službi, jaz pa sem se spraševala, ali je v svoji želji res osamljena.

Poskušala sem najti ženske, ki imajo izkušnjo, o kateri sanja znanka, in objaviti njihovo zgodbo. Prva, še z dvema majhnima otrokoma, je takoj odklonila, ljudje bodo govorili, »vi si to lahko privoščite, mož veliko zasluži«. Druga že dolgo posluša ista vprašanja: kje so njene ambicije, ali ni škoda njene diplome, kaj potem, ko bodo otroci odrasli? Ne, hvala, pravi, ne bi se izpostavljala. Tretja, doma je zaradi bolezni, ki se je k sreči že pred desetletjem dobro iztekla, pa ne želi znova spodbuditi pripomb, kaj sploh počne vse dneve in ali ji ni pravzaprav dolgčas. Največkrat, pravi, jih sliši prav od žensk, in ne zvenijo ravno prijazno.

Današnji dan je dan vseh žensk. Tudi takih, ki si ne želijo postati direktorice, znanstvenice, poslanke, podjetnice. Takih, ki ne sanjajo, da bodo spremenile kolesje zgodovine, se ne dokazujejo, da so dovolj dobre (ali pa še boljše) tudi v moškem svetu, ne štejejo, kolikokrat je otroka previl moški in kolikokrat je ona obesila perilo. Tudi te ženske se zavedajo, da je vse sicer mogoče doseči, a morda ne v istem času. In čas, ki ga imajo zdaj, želijo nameniti nečemu drugemu, nekomu drugemu. Njihova odločitev, spoštujmo jo.