Nujnosti

Razprava o tem, kaj je za koga nujno, nas vedno spravi v zadrego. Ko so slovenski generalmajorji covida-19 pred nekaj dnevi dovolili odprtje lokalov v Beli krajini in na Dolenjskem, se je na stotine slovenskih državljanov odločilo, da morajo nujno tja na kavo, pico, pivce za živce, kranjsko klobaso z žganci ali na karkoli že, samo zato, ker je stvar nujna. Naj stane, kar stane. Če ne bi šli, bi delirium povzročil halucinacije in tresavico. Generali so ujeli zadnji trenutek, sicer bi morali zdravniki pisati kavice v skodelicah na recept.



Ko je nekaj znancev na spletu objavilo nujnost kofetkanja na tržaškem Velikem trgu, je bilo jasno, da je vrag vzel šalo. Test, izjava, da grem službeno v muzej Revoltella, poslan formular na epidemiološko službo v Trst ... in –​ zviz v avstro-ogrsko muzejsko palačo, kjer do maja predstavljajo dela tržaških mojstrov iz sredine 20. stoletja. Na ogled so samosvoj neoimpresionizem, kubizem, neorealizem, dadaizem ...



Nekaj del je s 25. Beneškega bienala. Milijon lir jim je ob koncu vojaške uprave namenila italijanska vlada za nakup 23 platen.
Benetke so bile vsem šola, ustvarjalnost pa je spodbujala tudi gradnja potniških ladij, ki so postale razstavišča. Med mojstri so Rečan Enrico Fonda, pa Rinaldo Lotta s sliko Vila San Lorenzo iz Portoroža, Koprčan Dino Predonzani z Modro figuro na rdečem polju, Lojze (Luigi) Spacal s Krasom v jeseni iz leta 1968, portret v lesu Avgusta Černigoja.



Posebno poglavje so slikarke kot Leonor Fini, Felicita Frai ali Lia Levi. Nobena meja, niti koronska, ne ustavi umetnosti. Samo v sosednjem muzeju Sartorio so še zmeraj ujete mojstrovine Veneziana, Vivarinija, Carpaccia, Tiepola, potem ko so jih iz koprskih in piranskih cerkva domnevno »rešili« leta 1940.



Ogled je bil nujen. Čeprav so mi s tržaške epidemiološke službe odgovorili, da obisk Revoltelle sploh ne sodi med službene poti. V velikem muzeju sem srečal le deset ljudi. Prebujene slike so se nam nasmihale, hvaležne za našo nujnost.