No stress on Cres*

Smrt kune, gradbišče novega hotela in Lotov skok v vodo so zaznamovali prihod na prvomajski Cres. Otok v različnih družinskih in prijateljskih konstelacijah obiskujem že precej več kot polovico svojega življenja, a mi vedno znova odkrije nove poti, nove razglede in prinese stare (dobre) znance. Vsako leto se mi zdi lepši ali pa je moj starajoči se pogled vse bolj nostalgičen.

Letos sva z B. odkrila Via Apsyrtides, pohodniško pot, ki poteka od najsevernejše točke Cresa do najjužnejšega dela Lošinja. Otoka sta bila, preden so jima Rimljani pri Osorju presekali popkovino, eno. Po nekdanjem imenu creško-lošinjskega arhipelaga je pohodniška pot tudi dobila ime.

Naredila sva nekaj etap, kakšno pa sva prehodila že v preteklosti, le da nisva vedela. Nekateri odseki so prav pravljični. Pot od Martinšćice do Ustrin spremljajo podlaga iz mahu, gozdni pašniki z orhidejami in skrivnostni gozdiči iz črničevja in hrasta. Pot iz Ustrin do Osorja pa je tipično kamnita in je treba paziti, kam postaviš stopalo, še zlasti če tečeš.

Etape so zasnovane tako, da jih lahko – ob podaljšanju – začneš in končaš ob morju, kar se je zdelo super vsem trem članom ekipe, še posebej Lotu. Je zunaj minus in sneg? Jezero je še vedno toplejše od zraka. Burja nosi mrzle valove? Ko se prvič potopiš, je vse lažje. Slabih 15 stopinj, kolikor je imelo creško morje, je bilo za našega wima hofa mala malica. Kot vidra urno je plaval in se metal za kamni, ven nosil kapitalce, vzhičen lajež, cviljenje in hropenje pa so se razlegali do Unij in vztrajno rešetali najine možgane.

Ko sva gledala to morsko pošast, ki se je v kristalni vodi že tresla od mraza, a za nič na svetu ne bi hotela sama ven, sva – ne prvič – ugotovila, da so v preteklosti z njim morda res ravnali grdo, a to ne spremeni dejstva, da je nor. Nor, ko je vesel, in nor, ko se mu stemni. Kako (pre)živeti z norim psom? Tako, da si nor tudi ti, ali pa se ti zmeša. Hvala vesolju za creško terapijo.

*Brez stresa na Cresu