Naj živi prijateljstvo z Izraelom!

Nekoč je bila fina gospa s psom. Ki je tisti trenutek, ko je prijela za pasji povodec, postala za spoznanje manj fina in bolj slabovidna. Zdaj je, berem, v svetu vsak dan več takih gospa. Ki dovolijo svojim kosmatincem, da puščajo kakce, koder je, pri tem pa so preveč fine, da bi jih pobrale. Zlasti v Izraelu menda mrgoli gospa - in tudi gospodov - te vrste.
 
Nekoč smo se s prvimi lahko pohvalili tudi pri nas … Bilo je v času, ko so bili psi še po večini priklenjeni na verigo in čuvali dom. Takrat so le redke dame sprehajale svoje pse. Junakinja te zgodbe ga je. Redno. Vsak dan. V petkah mimo mojega službenega avta …
 
Čeprav sicer ni nosila očal, je gospa hudo slabo videla. Ali bi sicer njen kuža sleherno jutro zadnjo levo taco dvignil nad zadnje levo kolo mojega avta in ga pomočil? Gospa tega ni nikoli opazila. Je imela pogled vselej uperjen nekam nad avto, pa na levo gor in desno, stran od avta ... Če bi opazila, kaj kuža dela, verjamem, da bi ga odvlekla nekaj korakov stran v travo. Tako pa se je vedno strogo držala povodca in potrpežljivo čakala – vedno tik avta. Tačas se je mali ponečejal. Kakce je, to je treba priznati, običajno prihranil – sklepam, da za boljši in lepši avto od mojega …
 
Kar lepega dne na jesenskem sejmu odkrijem sprej, ki odganja štirinožce. Za to čudo smo v naslednjih mesecih izdali pravo malo bogastvo, nazadnje pa se odločili, da bo cenejše, če avto parkiram drugje …
 
Zdaj so novi časi. V Tel Avivu so se oblasti odločile zbirati vzorce pasje DNK. Z njihovo pomočjo bodo detektirali štirinožne lastnike kakcev, ki jih je menda za pol tone vsak mesec, dvonožno gospodo pa dobro oglobili. Zaradi izkazanega izraelsko-slovenskega prijateljstva upam, da nam bodo kmalu razkrili tudi svoje najnovejše metode odkrivanja DNK v rjavih kupčkih in rumenih lužicah. Tako se bomo lahko nekoč poleg skupnega boja proti nacizmu in fašizmu spominjali tudi uspešnega boja proti – »nalezljivi« slabovidnosti pasjih lastnikov.