Pazi, česa si želiš!

Letos smo se na dopust odpravili že prvi dan šolskih počitnic. Še vedno je namreč živ spomin na lansko leto, ko smo bili zaradi izrednih razmer zadnji teden Dalmacije prisiljeni zamenjati za Roglo. Saj smo se imeli super, ampak morja na Pohorju nismo našli.

Z dopustom je, tega sem se naučila letos, podobno kot z vsemi drugimi stvarmi v življenju – treba je paziti, česa si človek želi.
Že drugi dan na otoku je naš štiriletnik zakuhal in Dom zdravlja smo obiskali prvič. Zdravnik mu je predpisal antibiotike za deset dni, koronavirusa ni na začetku turistične sezone nihče niti omenil.

Naslednja žrtev sem bila jaz. Ob pogledu na svojo postavo v kopalkah sem sklenila, da je čas za intenzivne plavalne treninge. Od celoletnega sključenega položaja za računalnikom sem pri plavanju žabice telo zasukala v povsem drugo smer. Po treh dneh pretiravanja me je v hrbtu tako usekalo, da sem bila šele po dveh dneh intenzivnega mazanja z geli in goltanja tablet sposobna vstati iz postelje s približno znosnimi bolečinami.

Hči nam je s celodnevnim potapljanjem priborila tretji obisk zdravnika zaradi vnetega ušesa pa tudi četrtega, ko je pridelala še alergijo na sonce. Ko se je zadnje dni dopusta začel slabo počutiti še najstarejši družinski član, je v strahu, da nas bodo vse skupaj z evropsko kartico vred poslali k vragu, stisnil zobe in preživel brez strokovne medicinske pomoči.


Zdaj smo nazaj, zdravi smo, ampak ponedeljek je in naslednji dopust se zdi svetlobna leta daleč. Uteho sem našla na nepričakovanem mestu, v tanki modri knjižici.

»Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši … Zato misli vendar že na to, da se umakneš na tiho pristavico, ki jo nosiš v sebi,« je že v drugem stoletju našega štetja v knjigi Dnevnik cesarja Marka Avrelija pametno ugotovil rimski vojskovodja, cesar in filozof.