Iz Škotske z ljubeznijo

Pred dnevi sem med brskanjem po delovni mizi – stari zapiski, seznami, fotografije, ki jih namesto kazalk zatikam v knjige – naletela na listek, ki me je pozival, naj se zglasim na bližnji pošti. Čaka me paket, je pisalo na njem, čaka že ves mesec, ždi med drugimi, pričakovanimi, pozabljenimi, med pogrebnimi svečami in belgijsko čokolado v obliki morskih živali pa med lasnimi sponkami s cofki, ki jih dekleta rinejo v dlani svojih mam s prosim, še tole, a lahko samo tole. Pošte so svojevrstna nikogaršnja zemlja, mesto prehajanja, morda prepiha, lahko bi rekli Trst v malem – če bi ti ob okencu postregli z aperolom in arašidi.

Postregli so mi z osebno, prosim, samo trenutek, s paketom, ovitim v belo-rdeč lepilni trak​ z napisom FRAGILE FRAGILE. Ob rojstnem dnevu mi ga je v začetku marca poslala sestra, s katero se slišiva poredko in vidiva še redkeje (živi na Škotskem, a to ni edini vzrok, za preostale bi morala prehitro povedati preveč); sestra, ki je čez Evropo poslala porcelanast okvir s fotografijo ovčje črede, na katero sva naleteli ob mojem zadnjem obisku, ko sva prehodili Pentlandske griče, ki se jeseni zaradi resja obarvajo vijolično, srebali čaj in govorili o njenem delu pa o družini, o selitvah.

V paket ga je zavila, še preden se je – pretekli teden – razšla s partnerjem, še preden je postala FRAGILE FRAGILE, še preden sem ji napisala tisto, kar je lani ona meni, ne pozabi, da stvari potrebujejo svoj čas. Ko zdaj strmim v ovce, ki zamrznjene v soncu glave tiščijo v skalovje in travo, ne morem odmisliti vprašanja, kako bi bil videti paket, ki bi ga zavile roke pravkar razvezane sestre, svobodnejše, a potrte roke, kaj bi zatlačile med mehurčkasto folijo, kaj zapisale na čestitko. Bi bilo drugače, drugo? Paketi, ki jih odpiramo z zamikom, pomislim, so podaljški ljudi, zataknjenih v času, depeše s preživetih front, ostanki sester, ostanki bratov, kakršni so nekoč bili – nikogaršnja zemlja, mesto prepiha.