Na še eni poti

Včasih se notranje bogatimo tudi s krajšimi potmi. Vse je pomembno, tudi polnjenje avtomobilskega prtljažnika za hiter skok na morje ali kupovanje železniške, letalske ali kakšne druge vozovnice za spoznavanje novih obzorij. Dolgo in legendarno zgodovino ima tudi ameriški »road trip«, potovanje po veliki celini od enega do drugega oceana ali od severne meje do južne.

Jack Kerouac, čigar stoto oblet­nico rojstva letos zaznamujejo v njegovem domačem Lowellu v Massachusettsu, je iskanje samega sebe med nenehnim iskanjem potovalnih ciljev povzdignil v umetnost, sledili so mu nešteti drugi.

Zaradi velike dostopnosti potniških letal mnogi dele ameriške celine razumejo kot območje za prelet. Prostor, kjer je Kerouac med potovanjem proti Denverju ali San Franciscu na prikolicah poltovornjakov ali v jazzovskih barih odkrival zanimive ljudi, je za mnoge le bežen pogled z letala na poti proti New Yorku ali Los Angelesu.

Zaradi pandemije se več ljudi odpravi na tradicionalno pot, a so mnogi v avtodomih, ki so podobni velikanskim avtobusom, obkroženi z domom, od katerega naj bi bežali. Če je pot dom, to ni pravo odkrivanje samega sebe.

Pravi popotniki vedo, da se je na poti treba razkriti. Med popotovanjem od vzhodne do zahodne ameriške obale sem naletela na gigantski avtodom, v katerem je bilo mogoče med postanki postaviti celo balkon. Ljudje velikokrat naredimo vse, da ne bi odkrili preveč novega.

Da so poti lahko tudi bežanje, je vedel že Kerouac: do naslednjega bara, do naslednjega mesta, do naslednje naravne lepote. Vsako novo jutro na poti je lahko tudi nov vdih življenja. Nič čudnega, da je zdaj na ameriškem »road tripu« spet več ljudi, bežanje pred pandemijo je samo dober izgovor za to.