Mrtvec in klobasa

Že dobrih 15 let me nosijo ceste za istim volanom. Jekleni konjiček me doslej še ni zares pustil na cedilu. Enkrat se mu je iz nosnic pokadilo, a je bila krivda moja, ker sem preslišal njegove stoke in opozorila. Sicer pa brezhiben odnos, že res, da je malce bolj žejen od mlajših in vitalnejših članov črede, zato mu pravim kar Štajerc. Medtem ko pišem te vrstice, je pri mehaniku, nič večjega, redni servis, izpušno cev bo treba malce porihtati. Potem hop na tehnični in v petek še na uradni servis, kjer mu bodo zamenjali zračno blazino in izvedli eksorcizem.

Nimam dokaza, kdaj je gospodar zla obsedel moje imenitno vozilo, sumim, da je incident povezan s klobaso, ki se je na vsem lepem znašla pod pokrovom motorja. Štajerca sem pred dvema mesecema, morda tremi, peljal na pijačo na bencinsko črpalko in se odločil, da vmes pogledam, kako je kaj s holesterolom v njegovem sistemu. Sicer olja ne golta pretirano, a vsake toliko kljub temu preverim. In šok, odprem pokrov ter zagledam lično odloženo klobaso, tam, pod motorčkom za brisalce. Štiri vprašanja, kdo, kdaj, zakaj in kako?

Zadevo sem fotografiral in razposlal, konzilij prijateljev in družinskih članov je sklenil, da je šlo za žival. Sam sem razvil več teorij, od maščevanja skrivne organizacije mesojedcev, ker sem prevečkrat jedel tofu, do napake v programskem zapisu našega vesolja. A vse kaže, da so bili na delu zli duhovi, saj se je v naslednjih dnevih začel avtomobil oglašati. Med vožnjo se je iz zvočnika nenadoma slišalo pokanje, zavijanje, cviljenje, grozno glasno, kot da bi se v dušo vozila naselil mrtvec. Tudi če sem radio ugasnil, ni pomagalo. Vožnja z mojim pogumnim in zvestim avtomobilom je postala nevzdržna. Kako butasto, vse drugo odlično deluje, bravo, Japonci, a za volanom trpim v hrupu. Obiskal sem že več mehanikov, ki niso znali pomagati, zato upam, da nam bo jutri uspelo pregnati hudiča.