Mož in žena za vse življenje

 Prvič, film smo na televiziji gledali vsaj nekajkrat na leto (in se mu pravzaprav ni bilo mogoče izogniti), v nekem razredu je Tavčarjeva povest postala obvezno domače branje (in z njim pisanje obnove), slikovito nasprotje med vasjo in mestom smo dobro poznali (eni smo imeli sorodnike tu, drugi tam), zaključek filma pa je v nas, otrocih, pustil veliko vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo s Presečnikovo Meto. Od sreče ji je počilo srce, je bila naša diagnoza, in tako smo s filmom prvič pripotovali do romantične ljubezni. Popkultura nas je kasneje bombardirala s filozofijo, da so največje ljubezni pravzaprav neuresničene, in na to smo že bili pripravljeni. S Cvetjem smo živeli v bolj tesnem sožitju kot s katerimkoli drugim slovenskim filmom. Kekca smo hitro prerasli, partizanskih filmov smo se naveličali, Vesna se nam je zdela starinska, Gadje so bili za hec, Poletja v školjki pa še ni bilo. In tako je dokaj priljubljeno šolsko branje postalo kultni film.

Dialoge smo znali na pamet, Kodrovo glasbo v Dovžanovih citrah smo vsak dan slišali po radiu, igralce pa hodili gledat v teater. Priznam, da sem se zagledala v priletnega doktorja Bibiča, ki je takrat igral glavne vloge v Drami. A še bolj sem se zaljubila v filmsko scenografijo z Blegošem na čelu. Ni velikan in ne obdaja ga veličastnost, ampak ponižna lepota skromne slovenske planine, zapiše Tavčar v svoji povesti. In tak tudi je.

Film je zdaj star pol stoletja, jaz pa že dolgo obiskujem te kraje v Poljanski dolini, do koder pelje dolga ovinkasta cesta, še naprej do vrha dobrih 1500 metrov visoke gore pa vodi strma pot, skoraj diretisima. In tam, na tisti zeleni strehi, bosta Janez in Meta ostala mož in žena »za vse življenje«.