Mami, brez bremz!

V poletnih mesecih je na cestah na deset-, sto- ali še več tisočev avtomobilov, vsak, recimo, tritisočpeti na poti do cilja obtiči ob vozišču. S počeno gumo, lahko zakuha ali kaj tretjega, usodnejšega.

In ker je bila pred nami vsaj dvatisočkilometrska odisejada, sem izprosil, da gremo namesto z mojim avtom, ki ima petnajst let, veselju naproti z njenim, ki je deset let mlajši. In ima ogromno kilometrov manj. Je manjši, v njem se bolj stiskaš, a teče kot digitalna ura, moj kot stara vekarica.

Čeprav avto ni moja last, je pa, tako se reče, naš, vse dni volana nisem spustil iz rok. Malo sem jih slišal, ker je med kakim speljevanjem zadišalo po sklopki, sem ter tja je kanec preveč cuknilo, a z mislimi, kako bi bilo v avtu, ki ga potomci ljubkovalno primerjajo s traktorjem, mi je srce igralo.

Po použitju vsega čudovitega smo se polni vtisov in nekoliko manj polnega tanka in denarnic vrnili domov. Svet širokih cest je zamenjala rutina. Po dveh dneh spominjanja na počitnice sem se po avtocesti vračal iz Ljubljane, ko je displejček na armaturi zasijal, da še nikoli tako. Razumel sem angleški ukaz, da moram takoj na servis. Odpovedalo mi je še nekaj stvari, naznačenih z nerazumljivimi kraticami, pa menda so šle k vragu bremze. Sem pozabil povedati, da sem sedel za volanom petnajstletnega dvoslednika?

Paniki navkljub sem pribremzal do avtomehanika, kjer so računalniško ugotovili, da v avtu deluje vse, razen ročne, ki pa je v mojem traktorju avtomatska. In da se je zgolj zamašil senzor, ki, kadar je vse v redu, ne opozarja nase.

Popravilo je bilo minimalno, znesek nekoliko višji, kaj bi storil, če bi se nam kaj podobnega dogajalo med spusti s švicarskih prelazov, pa si komaj upam pomisliti. Kljub jasnemu nebu bi se mi v glavi pomračilo.