Majhne stvari

Na ploščadi med stolpnicami v moji četrti so se včeraj vile dolge vrste pred prodajalnami, v katerih je lahko – skladno z novim predpisom – samo po en kupec. Dve vrsti sta bili še posebej dolgi, pred mesnico in pred knjižnico. »Samo vprašam,« se je do vrat mesnice prerinil moški. »Imate odojke?« Ko je dobil pritrdilni odgovor, se je umaknil na konec vrste, ta pa se je že križal s koncem vrste, ki je vodila proti knjižnici.

»O, sosed, kaj pa ti čakaš?« je moški, ki je nameraval kupiti odojka, vprašal mlajšega znanca iz istega vhoda. »Le Carréja,« mu je odgovoril sosed. »Ne vem, ali imajo ...« »Kare?« se je zmedel tisti prvi. »To moraš vprašati tukaj, pri mesarju Ravliću …« »Ne, sosed, le Carré, pisatelj. Rad bi prebral njegov roman Dediščina vohunov, a ne vem, če je že preveden.« »Aaa, tako!« se je odzval tisti, ki je čakal na odojka. »Dobro, dobro, vsak se po svoje pripravlja na praznike.«



In tako sta soseda z zaščitno masko na obrazu in na varni razdalji planila v smeh, ki je odmeval z nepričakovano radostjo življenja. Ne vem, zakaj sem se v tem trenutku spomnila na roman Bog majhnih stvari Arundhati Roy. Verjetno zato, ker sta se tukaj, na ploščadi med betonskimi stolpnicami, pred koncem pandemičnega leta in v pripravah na najbolj čudne praznike pomešali dve zelo pomembni stvari iz človekovega življenja.

Moram priznati, da mi je bilo zelo ljubo, da je bila vrsta pred knjižnico enako dolga kot pred mesnico. Mar to pomeni, da se bo v prihodnjih dneh bralo toliko, kolikor se bo jedlo? Ne vem. Sem pa prepričana, da se bomo bogu majhnih stvari zahvalili za vsak grižljaj, v katerem bomo uživali, in za vsako besedo, s katero bomo odkrivali neznane razsežnosti sveta. Kajti to so časi, kot v svojem romanu piše Arundhati Roy, ko je »zrak poln Misli in Stvari, ki bi jih hoteli izreči, a v takšnih trenutkih govorijo samo majhne stvari. Tiste velike prežijo znotraj – neizrečene.«