Letalo in strah

Z boljšo polovico sva se prejšnji mesec odpravila v tople kraje. Že priprave niso bile običajne. V podzavesti je kljuvala korona, pred odhodom sva se nalezla neprizanesljivega virusa. Napovedano je bilo slabo vreme. Malo je manjkalo, pa bi vse odpovedala. A sva se vseeno uporno (ne damo se) podala na pot. Ko smo se približali Palermu in se je letalo prebilo skozi črne oblake (takih še nisem videl od blizu), sem le zaskrbljeno gledal velike razpenjene valove. Po desetih minutah premetavanja je nekaj minut pred pristankom nenaden močen sunek vetra z boka sunil letalo, da je vse zaškripalo in nas premaknilo z zračnih »tirov«.

V hipu je bilo jasno, kdo je tu igračka. Pilot je stisnil vse, kar se je stisniti dalo, in hrupno usmeril letalo navzgor nad črnino. Čez dvajset minut je poskusil znova. Še enkrat je sunilo, pilot pa spet navzgor. Srce mi je bílo 200 udarcev na minuto. Soseda na levi je bruhala, drugi sosed na desni tudi, potniku za mano je bilo slabo, da je prosil za zdravniško pomoč, pa mu je moja žena potipala utrip in mu je bilo bolje. Pilot potem ni več preizkušal naših živcev in srečno smo pristali v Rimu, tri četrt ure leta stran.

Na rimskem letališču je ponudil, da lahko izstopimo tisti, ki želimo. Ni dajal vtisa, da ve, kaj se bo še zgodilo. Midva (in še ducat potnikov) sva izstopila, prespala v Rimu in naslednjega dne mirno poletela v prijazen Palermo. Avantura naju je stala dodatnih 600 evrov. Še enkrat sem se zaklel, da res ne bom več izbiral najcenejših letov, kajti v resnici niso najcenejši. Da bom zavaroval vozovnico z možnostjo prestavitve datuma. Če se bo le dalo, se bom izognil letu, ko bo v kraju, kamor letim, napovedana nevihta. Vse to stane manj. A poti še ni konec. Prav danes nas je prevoznikova aplikacija Kiwi nepričakovano nagovorila, naj se pritožimo, ker nam bo morda povrnila stroške. Jaz pa kar ne morem verjeti, da še obstajajo podjetja z odnosom.