Triglav

Ne sprašujte me, kako lahko pride do nesreče v hribih. Naredili smo skoraj vse po pravilih. Nabasali smo nahrbtnike in popoldan z Rudnega polja prilezli do Planike. Drugo jutro smo pred šesto zjutraj šli v steno. Pazili smo na vsak korak, saj so bili z nami tudi otroci, kamenje na prepadni poti pa kot ogledalo. 

Po opravljenem krstu in počitku ob Aljaževem stolpu, smo se vračali samozavestni in sproščeni. Navzdol se že ne more zgoditi hudega. Zadoščal je samo hipec, pol sekunde, ko človek spusti jeklenico, da bi preprijel, ko je na gladki skali zdrsnilo kot na ledu. Še danes vidim: na levi prepad ob severni steni in moje telo, ki zaniha, trenutek pred padcem v globino ... Le preživetveni nagon lahko sproži edini gib, sunkovito sem udaril po jeklenici s podlahtjo, ta je sicer zdrsnila, vendar so prsti le zagrabili »rešilno bilko«. Če tam ne bi bilo jeklenice, če ne bi reagiral in ne bi bil mlajši, kot sem, danes tega ne bi brali in moji otroci bi bili od mladosti sirote. Tako enostavno neumno se to zgodi. Ko najmanj pričakuješ in si z mislimi za hip drugje. 



Toda padec je bil tega dne usojen. Ko smo se s Hribaric spustili v zgornji del Doline Triglavskih jezer, smo počivali ob Rjavem jezeru. V usnjenih gojzarjih in kratkih hlačah, brez majice, sem stopil na skalo ob jezeru in z glavo navzdol opazoval živalice v vodi. Spet je zdrsnilo, tokrat zaradi drobnega peska na skali, in na glavo sem čofnil v jezero. Res ne razumem, kako sem se lahko sploh zmočil, tako hitro sem bil iz vode. A tudi sapo sem zaradi ledene vode lovil še dolgo. Družba se je za trebuhe držala bolj kot ob vsakem Chaplinovem filmu.

S premočenimi gojzeri na nahrbtniku sem verjetno edini gost Zasavske koče doslej priskakljal v belih copatkah, ki sem jih imel v nahrbtniku zgolj za to, da bi noge počivale po napornih hojah. Čevlje sem potem še več dni sušil po kočah, ki smo jih naslednje dni obiskali v Zlatorogovem kraljestvu in se tolažil, da sem jo pravzaprav poceni odnesel.