Ribiške

Ribiči se po navadi legitimiramo tako, da raztegnemo roke. Zad­njič pa se je znani stric iz ozadja hvalil, kako je kot desetletni fantek med drugo svetovno vojno v Gruberjevem kanalu v enem samem poletju nalovil več kot dve toni lipanov. Moraš biti res posebne sorte lipe, da svojo športno ribiško referenco predstaviš v tonah. Kot da si Delamaris.

Moj znanec in podvodni ribič rad pove, kako ga je pred leti med Pašmanom in Žutom namučil 68-kilogramski gof. Skoraj bi ga za zmeraj potegnil pod vodo. »Lažje je bilo z 240-kilogramskim tunom. Ne vem, ali si predstavljaš, kakšna je razlika med tunom in človekom v morju. Kot bi pripeljal mimo tebe hitri avto, ti pa si navaden polž. Če ne bi imel puščice privezane na boji, bi mi prestreljeni tun pobegnil,« pravi mojster, ki trdi, da so športni ribiči še najbolj usklajeni z naravo, saj vsi v eni državi skupaj v življenju ne naredijo toliko škode morju kot ena večja ribiška ladja.

Prijatelj je pred leti doživel travmo, ko je najmanj sedemkilogramskega brancina že spravil na čoln, tam pa je na videz mrtva riba oživela, visoko poskočila, čofnila v svoj element in veselo odplavala. Gospod brancin mu je za zmeraj vzel veselje do ribolova.
Sam se rad hvalim, da je moja največja riba 18-kilogramska lica, in moram za skoraj poooldrugi meter res zelo raztegniti roke. Ulovil sem eno tako in kasneje nobene več. Pa še to mi jo je na čoln pomagal spraviti prijatelj.



Pred nekaj tedni sem gledal fantiča, ki je kot za šalo iz »suhega« Cerkniškega jezera povlekel šest kilogramov težkega krapa, ga izmeril, stehtal, pofotkal in čez dve minuti vrnil v vodo. Ribič je tudi tisti Pirančan, ki je pred leti kljub prepovedi nehote ulovil velikega tuna, ga privlekel na pomol, razrezal in razdal prijateljem. Še nikoli ni bil na Novi Zelandiji, Aljaski in še manj na Mavriciju, a je res pravi ribič. Vse to sem moral napisati kot čisto majhen priročnik pred uporabo besede ribič.