Lepota z obrobja

Terensko delo je (vsaj zame) najlepši del novinarskega poklica. Ker nas je epidemija prisilila, da trenutno čim več pogovorov in snemanj opravimo po telefonu ali (še slabše) elektronski pošti, toliko bolj cenim redke priložnosti, ko se lahko s sogovorniki srečam v živo.

Pred nekaj dnevi sem se na enega od takih terenov odpravila v Log pod Mangartom. Do vasice imam dobrih 91 kilometrov večinoma ovinkaste ceste, kar na oko vzame približno uro in pol. Konkreten teren, torej. Log je bil še pred desetimi leti »tista vas«, saj veste. Tista, ki jo je prizadel strahovit plaz in v kateri je izgubilo življenje sedem ljudi. Danes ponuja povsem drugačno podobo. Kot iz pravljičnega filma je kraj, ko ga obsije sonce in prikuje pogled na Jalovec, Mangart in Jerebico. Neokrnjena narava krasi dolino Koritnice, človek si z lahkoto predstavlja, kako preživlja dneve v viseči mreži s knjigo v roki, medtem ko mu na dlan sedajo metulji.



Potem se film zamenja in tu je realnost: do prvega zdravnika je ena ura vožnje, za službo zunaj turistične panoge je možnosti približno toliko, kolikor je prstov na roki. Ko se podmladek odloči za trening nogometa, so stokilometrske vožnje trikrat na teden stalnica. Log se nenadoma preimenuje v Mislinjo, Mislinja v Idrijo, Idrija v Rovtarske Žibrše.

Država se vse bolj centralizira, čeprav nam vsaka nova oblast obljublja, da se bo posvetila državljanom z obrobja. Še tako lepe vedute lahko ponudijo sanjski kraji, da bi privabili mlade, a če ni možnosti za zaposlitev in (nova) stanovanja, življenje v (naših) zaselkih ni privlačno. Župani se trudijo, da bi domačinom olajšali vsakdan in (nekateri) res ga. A (večinoma vsi) tudi krvavo potrebujejo spodbudo države.

Naj končno že izpolni obljubo in ponudi roko. Uredi to in ono cesto, prestavi kakšen urad nekaj deset kilometrov bližje, vzpostavi zdravstveno postajo, da bo pediater oddaljen le petnajst minut, ne več uro in pol, pomaga pokriti sive lise. Potem ne bo le Log nebeški, temveč celotna slovenska periferija.